Iskanje: duhovne+misli

nedelja, 7. junij

ZanimivostiSensapred 2 dnevoma, 5 urami in 21 minutami

ZanimivostiSensapred 2 dnevoma, 5 urami in 21 minutami

10 najmočnejših misli iz pretresljivega pričevanja nekdanjih redovnic, ki vas bodo ustavile

Nekdanji redovnici skupnosti Loyola Mirjam Kovač in Gloria Branciani v novi številki revije Sensa odkrito spregovorita o spolnih, psiholoških in duhovnih zlorabah, izgubi notranjega glasu ter dolgi poti okrevanja in vračanja k sebi.

petek, 5. junij

RumenoEvrovizija.compred 4 dnevi

RumenoEvrovizija.compred 4 dnevi

Janja Brlec: Citre so del mene in jaz del njih

Ko citrarka Janja Brlec spregovori o glasbi, govori o vibraciji, ki se dotakne človeka, o notranjem glasu, ki vodi ustvarjalca, in o svetlobi, ki jo glasba prinaša v svet. Njena življenjska pot je že od otroštva prepletena s citrami, instrumentom, s katerim je stkala skoraj organsko povezanost. Danes kot koncertna umetnica in pedagoginja citre postavlja v sodobni prostor ter jim odpira nove izrazne možnosti. V pogovoru razmišlja o glasbi kot univerzalnem jeziku, o zaupanju življenju in o vrednotah, ki ostajajo pomembne tudi takrat, ko se vse drugo spreminja. Citre Vaša glasbena pot je tesno povezana s citrami, glasbilom, ki ima poseben, skoraj meditativni zven. Kako so potekali vaši začetki s tem instrumentom in kaj vas je v njegovem zvoku najbolj nagovorilo? Težko rečem, kaj točno me je pritegnilo, ker sem bila res mala deklica, stara pet let, ko sem jih prvič slišala. Spomnim pa sem občutka občudovanja in ljubezni ter zavedanja, da je to tisto moje. Z njimi me povezuje nekaj, česar ne znam povsem ubesediti, kot da so od nekdaj del mene in jaz del njih. Pri sedmih letih sem pričela s poukom pri profesorju Petru Napretu. Kasneje sem svojo pot nadaljevala v tujini, najprej na Visoki šoli za glasbo in gledališče pri profesorju Georgu Glaslu, nato pa na Univerzi Mozarteum pri profesorju Haraldu Oberlechnerju. Imela sem srečo, da so me skozi vsa ta leta obkrožali odlični glasbeniki in pedagogi, ki so moje navdušenje nad citrami le še poglabljali. Vseskozi pa sem tudi veliko nastopala, koncertirala, sodelovala z različnimi glasbeniki, obiskovala seminarje in tako pridobivala dragocena znanja tudi izven formalne izobrazbe. Ker citre takrat pri nas še niso bile na voljo kot študijski program, sem vzporedno igrala tudi klavir. Zaključila sem umetniško gimnazijo s klavirjem kot glavnim predmetom, kasneje pa ga izbrala tudi kot dodatni predmet na študiju. Vse to je razširilo moj glasbeni svet in mi dalo širino, ki jo danes prelivam v svoje ustvarjanje. Citram pogosto pripisujemo tradicionalno vlogo, vi pa jih postavljate tudi na koncertne odre in sodelujete s sodobnimi skladatelji. Citre so od nekdaj koncertni instrument, vendar so bile v preteklosti v tem segmentu premalo predstavljene širši javnosti. Citrarji si že dolgo prizadevamo predstaviti citre v vsej širini. Koncertne citre so se oblikovale leta 1838, od takrat pa obstaja tudi klasična literatura za citre, ki je zahtevna in povsem primerljiva s klasično literaturo drugih instrumentov. V tujini obstaja študij citer že zelo dolgo, na primer v Salzburgu, Münchnu, Linzu. V Sloveniji so bile citre dolgo predstavljene predvsem kot ljudski instrument in v narodnozabavni glasbi, tudi zaradi odličnih citrarjev, ki so ta segment močno zaznamovali. K prepoznavnosti je veliko prispeval izjemen Miha Dovžan, ki je citre približal širši javnosti tako v narodnozabavni kot v filmski glasbi ter instrument po drugi svetovni vojni znova oživil v času, ko je bil skoraj povsem potisnjen na rob. Sama čutim kot svoje poslanstvo, da citre predstavim v vsej njihovi širini, zato delujem v različnih glasbenih žanrih. V ta namen sta nastali dve zgoščenki klasične glasbe (Moments in Med strunami, op. a.) ter koncerti s programi klasične glasbe v sodelovanju z različnimi glasbeniki in skladatelji. Pred dvema letoma je nastal tudi projekt Citre drugače, v katerem sem želela citre predstaviti v popularni glasbi in slovenski popevki. Želim pa si, da bi skladatelji v svoje projekte in nove skladbe še pogosteje vključili citre – tako v klasični glasbi kot tudi v drugih žanrih, kot so muzikali, filmska glasba in popularna glasba. https://www.youtube.com/watch?v=Vtv1wO5Lyj4 Citrarji so v tujini zelo spoštovani Kako vidite razvoj citer kot koncertnega instrumenta v današnjem času? Vidim ga kot zelo uspešnega. V Sloveniji se citre poučujejo tudi na srednji stopnji – na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, kjer sama poučujem, ter na Umetniških gimnazijah v Celju in Velenju. Slovenski citrarji smo v tujini zelo spoštovani. Lep primer je Tajda Krajnc, ki poučuje na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu. Povezujemo se v Citrarsko društvo Slovenije, ki skrbi za seminarje, dogodke, prispeva k povezovanju mladih citrarjev. Citre so vse pogosteje prisotne na koncertnih odrih, naš naslednji veliki korak pa je vzpostavitev študija citer tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V glasbi pogosto govorimo o žanrih, od klasične do ljudske. Pa vendar se zdi, da glasba sama po sebi presega te okvirje. Ali menite, da glasbo sploh lahko resnično predalčkamo? Določeni kriteriji glasbo uvrščajo v posamezne žanre, a v resnici se glasbeni svetovi nenehno prepletajo, si izposojajo motive, rastejo iz tradicije. Sama imam rada različne zvrsti, a najbolj me nagovori vibracija – občutek, ki ga glasba prebudi, resnica, globina, ki jo nosi, in kakovost, s katero je izvedena. Glasba ni tu, da jo zapiram v predale, ampak da nas povezuje, prebuja, odpira in napolni z ljubeznijo ter svetlobo. Tako kot besede ima tudi glasba svojo moč. Nastopali ste v Avstriji, Belgiji, Italiji. Kako vas kot umetnico oblikuje stik z različnimi kulturnimi prostori Evrope? Ali zaznavate skupno glasbeno dušo stare celine? Da, zaznavam skupno glasbeno dušo stare celine. Evropa je raznolika, a pod vsemi njenimi glasovi teče skupni tok – zgodovinski, emocionalni in estetski. Vsaka država ima svoj glas, a med seboj se prepoznavajo. Različni kulturni prostori me vedno znova razširijo, navdihnejo in prebudijo nova notranja raziskovanja. Lani smo koncertirali čez Atlantik v Kanadi s čudovitim projektom Ljubke ljudske in z izjemnim glasbenikom Galom Gjurinom. Ta izkušnja je v meni odprla veliko novih ustvarjalnih plasti. https://www.youtube.com/watch?v=3kogVB9HYDA Pedagoginja Poleg koncertne dejavnosti ste tudi pedagoginja. Kako pristopate k poučevanju citer in kaj vam pomeni prenašati znanje na mlajše generacije? Mislim, da sem prijazna in stroga pedagoginja. Veliko zahtevam, a veliko tudi dam – muzikalno, interpretativno in tehnično. Med menoj in učenci vlada obojestransko spoštovanje. Pri meni imajo varen prostor, usmerjanje in spodbudo, hkrati pa želim, da v glasbi najdejo svoj lasten izraz. Verjamem, da je tako v glasbi kot v življenju ključna svoboda – biti avtentičen in ustvarjalen. https://www.youtube.com/watch?v=zN8PwAbAdws&list=PLpROV9Aq647AL__4yErIO3go2dVssKhUu&index=5 Različna sodelovanja Sodelovali ste tudi s pevko Manu Hvala. Kako nastajajo takšna umetniška sodelovanja in kaj vam prinaša preplet instrumentalnega in vokalnega izraza? Vokal je poleg citer moja največja ljubezen, zato mi tako ustvarjanje lastnih skladb kot sodelovanje z Manu predstavlja posebno srečo. Z Manu Hvala se poznava skoraj vse življenje in sva stkali zelo lepo, globoko in iskreno prijateljstvo. Je izjemna glasbenica in pevka, ki jo zaznamujejo avtentičnost, modrost in vrhunskost – zato je najino sodelovanje še posebej lepo in dragoceno, pomembno pa je tudi za sam instrument citre. Citre smo v zasedbo benda prvič vključili ob predstavitvi njenega albuma Sunrise na Radiu Koper. Zame je bil to poseben izziv, saj ni primerov citrarjev, ki bi to že počeli. Skupaj smo raziskovali, kako citre umestiti v takšno zasedbo, kako oblikovati aranžmaje in kateri registri v bendu najbolje zazvenijo. https://www.youtube.com/watch?v=Gq7h1bc7Op4&list=RDGq7h1bc7Op4&start_radio=1 Nova skladba Vaša nova pesem Vse, kar vredno je nosi močno sporočilo o notranjih vrednotah. Kako je nastajala ta skladba in kaj želite, da poslušalec ob njej začuti? Navdih za skladbo sem črpala iz svojega življenja. Prišla je iz globine moje duše in srca. Celoten ustvarjalni proces je bil meni zelo svet in me je učil zaupanja ter potrpežljivosti. Želim, da poslušalec začuti iskrenost, ranljivost, čutenje, globino in iskreno ljubezen. Tisto ljubezen, ki jo izbereta duša in srce, ki ti zamaje tla pod nogami in se čuti kot dom. Ni idealizirana ljubezen – je ljubezen, ki odpira globine notranjega sveta, strahu in tudi bolečine, a te hkrati pripelje najbližje k sebi. Spremljata jo globoka hvaležnost in nepogojnost. Pogosto pravimo, da je človek del narave. Kako vi doživljate to povezanost, tudi skozi glasbo? Ali lahko glasba postane most med človekom, rastlinami in živalmi? Človeka čutim kot del žive narave, kot majhen, a neločljiv delček celote. Ko glasbeniki vstopimo v tok, se dotaknemo posebnega stanja zavesti, zato nam je duhovni svet blizu. Verjamem, da živali in rastline zaznavajo vibracije glasbe, saj so tudi one živa, čuteča bitja. Če smo kot ljudje prepleteni in povezani na globlji ravni, ali to pomeni, da smo na nek način povezani prav z vsakim, tudi z osebami, ki jih morda dojemamo kot zelo oddaljene ali drugačne? Po naravnih zakonitostih se podobne vibracije privlačijo, zato smo z ljudmi, ki čutijo podobno kot mi, pogosto globlje povezani. A ker vsak od nas vpliva na kolektivno zavest, smo v resnici vsi del iste mreže – vsi povezani z vsem. Ko razmišljate o prihodnosti, tako osebni kot umetniški, koliko prostora namenjate načrtovanju in koliko zaupanju v notranji glas? Večinoma zaupam svojemu notranjemu glasu in prav poslušanje tega glasu me je vedno pripeljalo na pravo pot. Zato se pogosto podam v projekte, ki so finančno ali organizacijsko zahtevni, a mi odprejo najlepše, povsem nepredvidene poti naprej v katerih rastem in uživam. Odkar sem samozaposlena v kulturi, sem se večkrat spraševala, ali bi morala bolj načrtovati, imeti večletne plane. Vedno znova ugotavljam, da to ni moja pot. Moj kompromis so zelo ohlapni načrti, ki dopuščajo svobodo in spremembe. Moja resnična pot je poslušanje notranjega glasu. Glasbenik črpa iz sebe – iz duha, čutenja – in prav je, da sledi tistemu, kar je v tistem trenutku živo v njem, ne pa temu, kar piše v planu. Le tako je lahko iskren do sebe in do publike. Življenje nas najlepše obdari, ko mu zaupamo. To je moja lekcija zadnjih let. The post Janja Brlec: Citre so del mene in jaz del njih appeared first on Evrovizija.com .

ponedeljek, 18. maj

sreda, 29. april

ponedeljek, 13. april

ZanimivostiSensapred 57 dnevi

ZanimivostiSensapred 57 dnevi

Če si iskreno rečete ti 2 besedi – se lahko zgodijo čudeži!

Tudi znanost je začela priznavati tisto, kar so šamani, zdravilci in duhovni učitelji vedeli že tisočletja. Raziskovalci, kot sta dr. Bruce Lipton in dr. Joe Dispenza, so dokazali, da imajo naše misli, bodisi zavestne ali nezavedne, globok vpliv na naše telo na celični ravni in celo na našo DNK.

petek, 10. april

SlovenijaSlovenske novicepred 60 dnevi

SlovenijaSlovenske novicepred 60 dnevi

Duhovna vodila olajšajo življenje

Umirimo um, vrnimo se k dihu, ne prehitevajmo sami sebe. Ne verjemimo vsaki strašljivi misli in ne zapuščajmo sebe.

nedelja, 5. april

ZanimivostiSensapred 65 dnevi

ZanimivostiSensapred 65 dnevi

Partner se je iz duhovnega tečaja vrnil z 'razsvetljenim', vzvišenim pogledom v očeh

Kako je narcizem lahko vpleten v duhovnost? Mnogo bolj, kot si morda mislimo!

sreda, 1. april

ponedeljek, 23. marec

RumenoEvrovizija.compred 78 dnevi

RumenoEvrovizija.compred 78 dnevi

Gregor Ravnik preseneča: v torek prvič kot TV-voditelj

V svetu, ki je pogosto glasen in nemiren, glasba včasih postane prostor tišine – prostor, kjer se človek znova sreča s sabo. Gregor Ravnik pripada tistim umetnikom, ki glasu ne razumejo zgolj kot tehnično veščino, temveč kot kanal občutkov, spominov in energije med ljudmi. Njegova pot od opernih odrov do popovskih melodij ni le glasbena zgodba, temveč tudi notranje potovanje – pot iskanja ravnovesja, iskrenosti in zaupanja, da ima vsak trenutek svoj namen. Gregor Ravnik osebno Velikokrat slišimo, da je klasika temelj glasbene poti. Po številnih opernih vlogah – in ob misli na sporočilo pesmi Opera pevke Patty Pravo, da smo vsi edinstvena umetniška dela – kako sami doživljate svojo umetniško identiteto? Klasika mi je dala disciplino, spoštovanje do glasbe in predvsem zavedanje, da glas ni samo instrument, temveč most. Ko stopim na oder, naj bo to operna hiša ali festivalski oder, čutim, da je umetnost nekaj svetega v najlepšem pomenu besede. Kot sporočilo pesmi Opera pevke Patty Pravo – tudi sam verjamem, da je vsak človek edinstven. Moja umetniška identiteta je preplet klasične forme in osebne izpovedi, kar se kaže v večini mojih pesmi. Vse to je zame iskrenost. https://www.youtube.com/watch?v=XpW6xnJs-Zw&list=RDXpW6xnJs-Zw&start_radio=1 Nagrade in priznanja Ob vaši izkušnji s pesmijo Zdaj je čas na EMI 2018: danes veliko govorimo o novi energiji in prebujanju, hkrati pa svet doživlja nemir. Kako vi osebno ohranjate notranje ravnovesje? Nastop na EMI s pesmijo Zdaj je čas leta 2018 je bil zame pomemben opomnik, da ima vsak trenutek svojo energijo. Svet je nemiren, a glasba me vedno vrne k bistvu. Notranje ravnovesje pa rad ohranjam s hvaležnostjo, z redom v vsakdanu in z zaupanjem, da vse stvari pridejo ob pravem času. Na svoji poti ste prejeli številne nagrade in priznanja. Katera nagrada ima za vas največjo notranjo vrednost – priznanje stroke, ljubezen občinstva ali morda trenutek globokega sprejemanja samega sebe? Vsako priznanje je potrditev dela, a dolgoročno največ pomeni stik z ljudmi. Ko mi nekdo po koncertu reče, da ga je pesem ganila ali mu dala upanje, je to zame najvišja nagrada. Še večja pa je, da se ljudje znova in znova vračajo na koncerte. Čudovito je videti poznane obraze na vseh koncih Slovenije. Seveda so tudi festivali, kot so Melodije morja in sonca, pomembni mejniki, a najlepši občutek in vrednost je ljubezen občinstva. https://www.youtube.com/watch?v=fTIDg2yP6nk&list=RDfTIDg2yP6nk&start_radio=1 Torek Po zmagi s pesmijo Torek na festivalu Melodije morja in sonca 2023 – ali ste opazili spremembo v energiji medijev ali občinstva do vas? In če bi morali opisati torek kot simbol, kaj za vas predstavlja? Pesem Torek je v mojem življenju odprla novo poglavje. Po zmagi na Melodijah morja in sonca 2023 sem začutil več odprtosti in zanimanja, a ravno zaradi tega tudi več odgovornosti. Zmaga mi je dala veliko zagona, da sem hitro ustvaril svoj prvi album Med nama, začel koncertirati po Sloveniji – in to s srcem počnem še danes. Trenutno že z drugim albumom Verjamem. Torek kot simbol pa mi predstavlja nek začetek poti, na katero sem stopil s svojo glasbo in z izjemno ekipo. https://www.youtube.com/watch?v=DivonkGKtg8&list=OLAK5uy_maq_Nw-UxJ32RsAnOwvXSxl0C4d_XbA3c Med nama in Verjamem Vaša albuma Med nama in Verjamem nosita močno čustveno noto. Kako bi opisali njuno duhovno razliko – kaj ste se kot človek naučili med nastajanjem drugega? Album Med nama je moj prvi album, kjer so povezane vse pesmi, ki so nastajale vsa leta do zmage na Melodijah morja in sonca 2023. Z nekaterimi sem se pojavil na festivalih, nekaj pesmi pa je nastalo zelo spontano. Vse sem želel podariti publiki, ko sem vstopal na samostojno pot. Drugi album Verjamem pa je širši, bolj notranji in zame globlji. V skladbah z drugega albuma Verjamem sem se naučil govoriti tudi o težkih temah, o sebi, o odnosih in spominih. https://www.youtube.com/watch?v=hPlBRi5qFok&list=OLAK5uy_lw2Hw7Z3wC0GNDspiGe3qpNMv4f4n_o9U Sodelovanja Pogosto sodelujete z besedilopiscem Dragom Mislejem Mefom. Se vam zdi, da se pri ustvarjanju srečata tudi na neki intuitivni ali energijski ravni? Z Mefom se absolutno srečava tudi na energijski ravni. Pri ustvarjanju besedil se mu sicer popolnoma prepustim, ker je po mojem mnenju najboljši na tem področju. In v veliko čast mi je, da je tudi njemu lepo sodelovati z mano, kar kaže na to, da je napisal že skoraj vsa besedila za moje pesmi. https://www.youtube.com/watch?v=0hZE3SQwbgo&list=RD0hZE3SQwbgo&start_radio=1 Glasba doma in po svetu V pesmi Počasi te pozabljam govorite o spuščanju. Kako sami v življenju prepoznavate trenutke, ko je čas, da spomine ali vzorce nežno pustite oditi, da naredite prostor novemu? Spuščanje in predelovanje težkih trenutkov je proces. Včasih ga prepoznamo po tem, da nekaj, kar nas je nekoč bolelo, postane spomin brez teže – in takrat veš, da je čas za nekaj novega, da narediš prostor novim izkušnjam. Glasba nam vsem pomaga predelati čustva in jih preoblikovati v nekaj lepega. Nastopili ste tudi v Indiji, državi, ki jo mnogi povezujejo z duhovnostjo in jogo. Kakšen pečat je ta izkušnja pustila na vašem osebnem in umetniškem razvoju? Najbolj me je presenetila energija ljudi. Kljub ogromnim razlikam, ki jih vidiš na vsakem koraku, sta prisotni neverjetna toplina in radovednost. Najlepše odzive pa smo z glasbenimi prijatelji dobili po našem pevskem nastopu v Goi. Nastopati za indijsko publiko je bila posebna izkušnja in ena izmed lepših. Izjemno lepo je bilo predstavljati novi, neznani publiki operno petje, ki je pri njih lepo sprejeto. Ko začutiš, da ti popolnoma neznani ljudje prisluhnejo s takšno pozornostjo, je to nekaj čudovitega. Moram pa dodati, da je indijska publika dosti bolj ekspresivna. Hitreje pokaže navdušenje, bolj spontano se odziva. V Evropi smo včasih bolj zadržani, tam pa je odziv zelo neposreden. Če jih osvojiš, ti to jasno pokažejo. Zelo močno se namreč tudi odzivajo na čustva. Navkljub dejstvu, da niso razumeli vseh besedil, so dojeli občutek. Glasba je res univerzalni jezik, to sem tukaj še posebej začutil. https://www.youtube.com/watch?v=kF1BS2ehWiM&list=RDkF1BS2ehWiM&start_radio=1 V naši ulici Med nami je že najnovejši videospot za pesem V naši ulici. Kakšno sporočilo nosi skladba in kakšno vzdušje želite z vizualno zgodbo prenesti na gledalce? Gre predvsem za spomine na otroštvo, na ljudi in trenutke iz tistega časa. Za spomine, ki jih imamo vsi in v katerih se lahko vsi najdemo. Kakšna podrobnost je morda nekoliko bolj simbolična ali romantično obarvana, ampak občutki in bistvo zgodbe ostajajo – kot vse skladbe – popolnoma iskreni. Ko sem se po zaslugi sestre znašel na vašem koncertu v Portorožu, sem bil skoraj edini moški v dvorani. Pogosto govorimo, da sta tako ženska kot moška energija prisotni v sleherniku – kako vi doživljate njuno ravnovesje v sebi in kako se to odraža v vašem ustvarjanju ter odnosu z občinstvom? Verjamem, da glasba lahko presega spol. Vsi lahko v sebi nosimo nežnost in odločnost, intuicijo in razum. V ustvarjanju skušam združiti moč glasu, ki izhaja iz klasične discipline, ter mehkobo interpretacije, ki se odraža predvsem v pop glasbi. Ko se ti dve energiji uravnovesita, nastane pristna povezanost z občinstvom, ki te začuti samo, če si z njimi iskren. Kar pa mislim, da ljudje čutijo, da sem. In ne samo jaz, celotna moja ekipa. Oddaja Dobro jutro Ravnokar pa je v javnosti odjeknila informacija, da boste po novem tudi vodili jutranjo razvedrilno oddajo Dobro jutro na RTV Slovenija. In ponovno je prisoten torek. Slučajno bo prvi termin v torek in si ga bom zagotovo zapomnil, torej kateri dan v tednu sem vodil svojo prvo oddajo. Rad imam namreč izzive, zato sem vabilo z veseljem sprejel. Na odru se že počutim domače, bomo videli, kako bo v studiu. Ker sem se odločil, da bom to priložnost vzel resno, bom v vodenje vnesel veliko mero sproščenosti in pozitive. The post Gregor Ravnik preseneča: v torek prvič kot TV-voditelj appeared first on Evrovizija.com .

sreda, 18. marec

ponedeljek, 16. marec

RumenoEvrovizija.compred 85 dnevi

RumenoEvrovizija.compred 85 dnevi

Ornella Vanoni, naj ti svetloba zvezd kaže pot v mehki večnosti

Obstajajo duše, ki si za izraz izberejo glas. Ornella Vanoni je pela, kot bi odpirala spomine, starejše od enega življenja. Njena interpretacija je nosila mehko, a prodorno zavest o tem, da čustvo ni naključje, temveč pot učenja. Da ljubezen je in smo. V njenih pesmih se razpira občutek, da energija potuje skozi čas in išče glas, ki jo zna izgovoriti. O tej dimenziji Ornelle – o umetnosti kot vibraciji in o ljubezni kot zavestni izbiri duše – sem se pogovarjal s Tamaro Babić Nikiforov . Ustvarjalka mlajše generacije njeno ostalino bere premišljeno, s spoštovanjem do zgodovinskega konteksta in z občutljivostjo za tisto nevidno plast, kjer se osebno sreča z univerzalnim. O Ornelli Vanoni Ornella Vanoni je prihajala iz časa, ko je bil socializem ne le politična ideja, temveč tudi kulturna in etična drža – vera v dostojanstvo dela, v skupnost, v solidarnost. Kako ti kot samozaposlena v kulturi danes bereš ta izginjajoči miselni svet? Se ti zdi, da je bila njena umetniška drža tudi oblika tihega upora proti individualizmu in trgu? Mislim, da je bila v času Ornelle Vanoni kulturna skupnost v Italiji res močnejša kot danes, predvsem zaradi povojne solidarnosti in ideoloških gibanj. To obdobje ekonomskega čudeža, ki je Italijo iz revščine popeljalo v hitro industrializacijo, je moralo biti zelo zanimivo. Delavski razred je ustanavljal sindikate ter gledališke kolektive, kot je na primer Piccolo Teatro v Milanu, kjer je Ornella začela svojo ustvarjalno pot. Kot samozaposlena v kulturi ta miselni svet čutim kot dragocen – čeprav izginjajoč – opomnik na vrednost skupnosti v času, ko prevladujeta individualizem in gig ekonomija. Ornellina umetniška drža, njena čustvena globina in interpretacije delavskega življenja – kot v pesmi Canzoni della mala – se mi zdijo subtilen upor proti hladni komercializaciji. Mislim, da je skozi svoje pesmi poudarjala, da mora umetnost predvsem služiti ljudem in ne le profitu. Če bi imela možnost, bi se v veseljem teleportirala nazaj v čas, ko so ljudje – tako si vsaj romantično predstavljam – pili kave in se pogovarjali o idejah, ne da bi jim oči ves čas uhajale na sodobne vseprisotne zaslone. https://www.youtube.com/watch?v=_JhCErq2NyM&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=8 Objemi Pesem Abbracciami forte kliče po objemu, po telesni bližini, po človeški prisotnosti. Kako razumeš ta »močni objem« v kontekstu šestdesetih – kot ljubezenski nagovor ali kot hrepenenje po varnosti v času družbenih premikov? Beseda objem je ena mojih najljubših besed – kot tudi dejanje samo, saj sta v objemu srci najbližji drugo drugemu. Beseda hug naj bi izvirala iz starodavne skandinavske besede hugga, ki pomeni hippy – tolažiti. Mislim, da Ornella v tej pesmi prosi ravno za to – za tolažbo, močan objem, ki ga razumem kot hrepenenje po čustveni varnosti znotraj prepovedane ljubezni, iskanju intimne ter neerotične bližine in zatočišču pred svetom. Vendar mi je všeč tvoja interpretacija, da objem morda zajema širši družbeni kontekst. Šestdeseta so Italiji prinesla hitre spremembe – od nerazvitosti do urbanega individualizma – in morda objem zares simbolizira izgubljeno skupnost in toplino v času negotovosti. Sploh glede na to, da se v Ornellini karieri osebno ves čas prepleta z motivi delavskega hrepenenja po človeškosti. https://www.youtube.com/watch?v=WpYbcxMxZ10&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=4 Čustvena moč Io ti darò di più – več čustev, več predanosti, več resnice. Se ti zdi, da Vanoni tukaj že presega klasično vlogo pevke in postane pripovedovalka ženskega notranjega sveta, ki ni več pasiven, temveč zavesten svoje moči? Mislim, da besedilo predvsem poudarja altruizem, kar me spominja na filozofe, kot je Emmanuel Levinas, ki je v svoji etiki ljubezen postavil kot absolutno odgovornost za drugega – ne kot čustvo ali izbiro, temveč kot človeško primarno dolžnost, ki presega lastne potrebe in pričakovanja. Ker se je pesem rodila v šestdesetih, ki so bila pod vplivom eksistencializma – Camus, Sartre – mislim, da pesem v središče postavlja žensko subjektivnost, ki ni več pasivna, temveč preseže utilitaristično ljubezen – v zameno za nič – z iracionalno radodarnostjo in poudarja pomen lastne volje v nestabilnosti časa – migracije, spolna revolucija, ekonomski premiki. Končno je ženska avtonomno bitje in ni več pasivna prejemnica moške volje kot v klasični romantiki, temveč svobodno izbira predanost – kljub kaosu čustev in dvomom. Pesem tako postane feministični manifest: moč ni v pasivnosti, temveč v zavestni izbiri preseganja omejitev. V sodobnem času, ko so tako popularni situationshipi, ghostingi in podobno, je morda še težje odpreti srce, saj je tisti, ki ga odpre, obravnavan kot šibkejši, Ornella v svoji pesmi pa odprto srce prikazuje ravno obratno – kot dokaz čustvene moči. https://www.youtube.com/watch?v=zTqVYZh_-70&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=1 Glasba Naslov La musica è finita zveni skoraj brutalno: glasbe je konec. Kako vidiš to pesem – kot konec neke ljubezni ali kot konec iluzij neke generacije? Je to trenutek, ko Ornella prvič javno zapoje o praznini? Če sem se prav pozanimala, je Ornella pesem prvič zapela leta 1967, sredi italijanskega ekonomskega čudeža in ravno pred majskimi nemiri. Mislim, da naslov simbolizira konec nedolžne romantike. Strinjam se s tabo, da ima pesem dvojni pomen, oseben in generacijski. Na zabavi sreča bivšega ljubimca, ampak srečanje v njej pusti melanholijo in občutek praznine. Zabava se konča, prijatelji odidejo in ona ostane sama. Mislim, da pesem odpira vrata temam osamljenosti v moderni Italiji, kjer se iluzije o večni ljubezni in skupnosti začnejo drobiti. Prej je pela o strasti in presežkih, tu pa se prvič sooči s tišino, polno neizrečenosti, in samoto. Njena glasba mi je prav zato všeč, ker jo lahko bereš osebno, dejansko govori o lastni izgubljeni ljubezni, lahko pa v njej vidiš širše družbene ideje. https://www.youtube.com/watch?v=OiHE8A4-Muo&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=7 Bela barva Casa bianca kot simbol čistosti, izolacije, morda tudi čustvene sterilnosti. Kaj zate predstavlja ta prostor? Je to zatočišče ali zapor? In zakaj misliš, da je prav ta pesem tako močno resonirala z občinstvom? Besedilo pravi: otrok joče, hiša, ki je do zdaj predstavljala dom, poln ljubezni, pa v spominu postane strašna, podrta, ker je čas uničil otroštvo. Bela barva simbolizira čistost, hkrati pa tudi sterilnost in nedosegljivost – kot nedosegljiv prostor, kjer se otroške sanje soočijo z resničnostjo izgube te nedolžnosti. Jaz osebno pesem razumem kot strah pred preteklostjo in osamljenostjo, ki jo v nekem trenutku življenja – večinoma ob prelomnicah – najbrž občutimo prav vsi. Mislim, da je na Sanremu leta 1968 pesem Italijane zadela ravno v ključnem trenutku, ko je cela generacija menjala podeželske hiše za mestna stanovanja, kar je v marsikomu najbrž sprožilo nostalgijo in krizo. Ornellin glas je dodal še osebno bolečino, zato je lahko vsakdo za zaprtimi očmi videl svojo izgubljeno belo hišo. Jaz v njej vidim svoj otroški dom, stanovanje na Kidričevi ulici, okrušen zid v kopalnici, posteljo s skrivnim sporočilom, zapisanim na letvice, in zahajajoče sonce. V trenutku so pred mano vse slike in pohištvo, skoraj vonjam lahko svojo lipo za blokom in skupaj z njo svoje otroštvo. https://www.youtube.com/watch?v=wAUIa6OTk3w&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=2 Ljubezen Večnost je pojem, ki presega čas, telo in zgodovino. Kako se ti zdi, da se Ornella v pesmi Eternità spogleduje z idejo ljubezni kot nečesa, kar ni omejeno na en sam obstoj? To je še ena njena pesem, ki se lahko razume na več načinov. V skladbi Eternità Ornella opisuje trenutek opazovanja spečega ljubimca, ko začuti, da ljubezen ni omejena na eno življenje. Angel na stropu simbolizira duhovno ljubezen okraj tega življenja. Kot da bi okusila neskončno srečo v sedanjem trenutku, z motivom cveta večnosti. Ko Ornella poje, se mi zdi, da ljubezen ne pripada le sedanjosti ali preteklosti, ampak nekemu skupnemu prostoru duš, ki so se srečale že prej in se bodo srečale tudi v naslednjih življenjih. Ta ideja se sicer pojavlja predvsem v vzhodnih tradicijah. V hinduizmu obstaja pojem atman. To je individualna duša, ki je del univerzalne duše – brahman. Dve duši, ki se ljubita, se v resnici prepoznavata kot del istega izvora. Ljubezen kot spomin in ne kot odkritje. V svojem zvezku citatov imam zapisan tudi Rumijev citat iz knjige Masanava, ki se nekako povezuje tudi z Ornellino pesmijo: »Tam zunaj, okraj idej o pravilnem in napačnem, je polje, tam te bom počakal.« Ornella je v intervjujih sicer poudarjala čustveno ranljivost, ne vzhodne filozofije, a si vseeno ne morem pomagati, da v njeni pesmi ne bi začutila še enega globljega pomena. Ljubezen, ki presega romantično strast tega trenutka, ki ne govori le o ljubezni med dvema človekoma, temveč o ljubezni kot univerzalni sili, ki obstaja onkraj časa in telesa. To me je spomnilo tudi na Goethejevega Fausta in ljubezenske pesmi West–östlicher Divan, kjer avtor razvija idejo, da ljubezen ni le čustvo, ampak princip, ki drži svet skupaj, torej nekaj kozmičnega in ne le osebnega. https://www.youtube.com/watch?v=8EBhJ9-SiJY&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=6 Kriza zrele ženske Pesem Io come farò zrele umetnice, ki se sooča z negotovostjo, izgubo orientacije in vprašanjem nadaljevanja. Kako jo razumeš? Kot izraz človeške ranljivosti – in hkrati notranje vzdržljivosti? Mislim, da v tej pesmi Ornella res izžareva krizo zrele ženske. V pesmi poje, da se počuti »fuori posto« – kot da ponavlja svojo vlogo v igri, ki ji ne verjame več, medtem ko se v njej rodi »bambina«, notranji otrok, ki spreminja realnost v fantazijo. Lahko si izmisli smeh, zgodbe ali celo zvezde iz papirja, le ljubimca si ne more izmisliti. Njegove oči, usta, prisotnost – predvsem pa odsotnost – so preveč resnični, da bi jih lahko nadomestila z domišljijo. V letu 1989, ko je Ornella to pesem prvič zapela, je bila v polni zrelosti svoje kariere, stara štiriinpetdeset let. Živela je v Milanu, bila je finančno stabilna, z lastno založbo Vanilla, a čustveno v fazi introspekcije. Io come farò razumem kot javno izpoved o negotovosti in priznanje umetniške krize, ki se ji je zgodila na prehodu ikone šestdesetih v zrelo umetnico. Pesem opisuje predvsem njen notranji boj. Prizadeva si izumiti realnost – nasmeh, zgodbe, zvezde, ampak vsega se vseeno ne da rešiti z domišljijo. Za razliko od pesmi Eternità tu ljubezen ni večna, ampak ranljiva, kar odraža njeno takratno življenjsko fazo. Kako karierno in osebno naprej, če ti ljubezen ne drži več kompasa? https://www.youtube.com/watch?v=VmE3_M0xsMo&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=5 Drevesa Drevesa kot priče časa, kot bitja, ki stojijo, rastejo, molčijo. Kako vidiš simboliko dreves v pesmi Alberi? Je to Ornellin dialog z naravo, s koreninami, z minljivostjo človeškega življenja? Ornella je pri pesmi sodelovala z Enzem Gragnaniellom, napolitanskim avtorjem, ki je pesem ustvaril kot kritiko urbanizacije in izgube korenin – navdihnil ga je pogled na avtoceste, ob katerih so sekali drevesa, ki so v pesmi sicer simbol svobode in identitete. Zato Ornella poje z južnoitalijanskim naglasom, ki posebno poudarja tradicijo in zgodovino. V pesmi primerja ljudi z drevesi – v urbaniziranem svetu smo odrezani, kot so odrezana drevesa ob avtocestah – izgubljamo luč in postajamo osamljeni. Hkrati pa listi – foglie sparse al vento – simbolizirajo prehodnost človeških čustev in odnosov, a korenine vseeno ostajajo. Mislim, da je pesem Alberi Ornellin poziv k vrnitvi domov, saj dom zaceli še tako hude rane. To tudi resonira z njeno zrelostjo leta 1999 in z njenimi pesmimi o ohranjanju duše. Tudi Hermann Hesse je o drevesih zapisal eno najlepših besedil, kar sem jih kadarkoli prebrala – iz njegove zbirke fragmentov iz leta 1920, Wandering: Notes and Sketches. Spomnila sem se predvsem na ta citat, sicer v prostem prevodu: »Zame so bila drevesa vedno najbolj prodorni pridigarji. Drevesa imajo dolge misli, dolgo dihanje in počitek. To je dom. To je sreča.« Tudi Ornella v pesmi kljub kritiki in bolečini daje upanje. Torej sledimo drevesom v iskanju svobode in sanj. https://www.youtube.com/watch?v=xdjUI76zGWg&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=3 Ljubezen do sebe Učiti se ljubiti – sebe in druge – pri skoraj devetdesetih. Kako pomembno se ti zdi sporočilo pesmi Imparare ad amarsi danes, v svetu, ki pogosto zamenjuje ljubezen z učinkovitostjo, hitrostjo in podobo? Sporočilo te pesmi iz leta 2018 je danes zelo pomembno, morda celo bolj kot kadarkoli prej. Ornella spodbuja k avtentičnosti ljubezni v svetu hitrih všečkov. V svetu Instagrama in spletnih zmenkov to postane upor – ljubezen ni internetna podoba, ampak je sprejemanje lastnih in tujih gub, napak in časa. Ljubezen do sebe je nazadnje temelj za ljubezen drugih. Pesem uči, da je prepustitev sedanjemu trenutku pot do sreče, ko sebe in druge ljubiš brez pričakovanj, sprejemaš konce in ohranjaš otroško radost – in to kljub bolečini, ne da bi vedel, kaj te čaka v prihodnosti. Ornella znova pokaže svojo filozofijo, ki spremlja več njenih pesmi – da prava moč ni v učinkovitosti, ampak v ranljivosti: ljubiti polno, do zadnje emocije. Tamara Babić Nikiforov (1993) je magistrica scenaristike (Univerza v Ljubljani, AGRFT). Deluje kot dramaturginja, književnica, režiserka, scenaristka, urednica in vodja literarnih delavnic. Kot mentorica sodeluje tudi pri ŠtudenTeatru, kjer podpira mlade ustvarjalce pri razvoju gledaliških projektov. Sodelovala je pri številnih filmskih (Tišina, Jaz tebi – ti meni, Slepe miši), gledaliških (Umorjeni spomin, Vaje v slogu, Zajček in ptica) in literarnih (časopis November, revija Objem) projektih doma ter v tujini. Med njenimi bolj odmevnimi projekti je režija in koordinacija otvoritvene parade Evropske prestolnice kulture 2025. Trenutno pripravlja svoja knjižna prvenca: zbirko kratkih zgodb v slogu magičnega realizma ter roman o materinstvu. Posebna energija Če Ornello Vanoni pogledava onkraj biografije in diskografije: s čim je po tvojem mnenju svetila njena luč – in še vedno sveti? Je bila to iskrenost, ranljivost, glas? Ali nekaj, česar ne moremo poimenovati, a vemo, da energija ne izgine, temveč se le preobrazi? Mislim, da je tisto nedefinirano nekaj pri Ornelli Vanoni povezano z njeno sposobnostjo preobražanja bolečine v toplino. Kot Hessejeva drevesa, ki mirno stojijo skozi viharje. Ampak Hesse čisto na koncu pravi: »Kdor se je naučil poslušati drevesa, ne želi več biti drevo. Želi biti le tisto, kar je. To je dom. To je sreča.« Mislim, da je Ornella našla prav to avtentičnost in je bila to, kar je bila, nič več in nič manj. Njena luč ne ugasne, ker je imela premočno energijo, ki je še vedno prisotna v njenih delih. Mislim, da sta njeni največji moči pristna človeškost in pogum, da si je dovolila biti ranljiva. Prav zato je postala ogledalo naših lastnih ran, hrepenenj in smeha. Ko poslušam njene pesmi, se mi zdi, kot da bi poslušalcem nekje zadaj tiho šepetala: »Tudi ti to čutiš, kajne? Kaj pa, če bi tudi ti živel, živela odprto?« The post Ornella Vanoni, naj ti svetloba zvezd kaže pot v mehki večnosti appeared first on Evrovizija.com .

sreda, 11. marec