Iskanje: planinske+poti
petek, 5. junij
Nejlepša pot na Porezen, pa sploh ni tako oblegana #video
Po deževnem tednu prihajajo lepi sončni dnevi in gore nas bodo znova vabile. Zdaj, junija, tudi vse višje in višje. Z vrhom v Predalpskem hribovju imamo izvrstne razglede na mogočne Alpe. Najlepši razglednik na bohinjsko-tolminski greben je Porezen. Nanj vodijo številne poti, s severne strani iz Petrovega Brda in Baške grape, z južne strani denimo s Cerknega in Davče. Siolova petkova rubrika Nasvet za izlet v hribe vam tokrat opiše eno najlepših poti na Porezen, razgledno še precej preden pridemo na vrh. Na Poreznu je tudi planinska koča. Ne pozabite pa, da se je že začela akcija Naj planinska koča.
ponedeljek, 1. junij
Letos bo v planinskih kočah v ospredju obnova notranjih prostorov
Pomlad je čas, ko se narava prebuja, planinske poti znova oživijo, številni pa prve sončne vikende izkoristijo za obisk hribov in gora. Da bi bile pla
Skupaj z Zlato, Marinko, Suzano in Mino smo se zjutraj na obali srečali z vodnikom in se odpravili v hribe. Najprej so nas s terenskim poltovornjakom peljali kakšnih 20 km po gozdnih cestah skozi tropski gozd in skozi prostrane nasade mavričnega evkaliptusa, tika, akacij in še nekaj drugih vrst dreves. Vozil nas je šef turističnega dela gozdarskega podjetja, ki upravlja gozdove na Kolombangari. Pohvalil se je, da z gozdovi gospodarijo sonaravno, da kombinirajo različne vrste dreves, ne delajo golosekov, da posekana drevesa sproti nadomestijo z mladikami iz lastnih drevesnic in da je v podjetju s tajvanskimi lastniki zaposlenih nekaj sto domačih gozdarjev, ki s plačo kar dobro živijo. Pripeljali smo se do koče ob vznožja vulkana, od koder smo imeli lep razgled na z bujnim gozdom poraščen gorski greben. Šef nam je dodelil dva vodnika, v spremstvu katerih smo se potem nekaj ur vzpenjali po lepi razgibani poti v hrib. Steza nas je vodila med mogočnimi debli visokih dreves po grebenu kraterja že davno ugaslega vulkana, največ navzgor in včasih vmes tudi malo navzdol. Sem ter tja se nam je med drevesi ponudil lep razgled na otok in morje pod nami in na okoliške otoke. Najvišji vrh na vulkanu sega do višine 1780 metrov in pot do vrha in nazaj bi po razgibanem terenu trajala vsaj dva dni. Mi smo našo malho vtisov napolnili že po nekaj urah in se obrnili na enem od nižjih vrhov, saj nismo nameravali prenočevati na hribu. Ena od znamenitosti otoka so tudi slapovi in brzice na reki, ki priteče z vulkana. Po vrnitvi z vulkana in po krajšem počitku ob koči sem ocenil, da mi je v nogah ostalo dovolj moči še za spust v sotesko in ogled slapov. Iz opisa poti na spletni strani gozdarskega podjetja sem sklepal, da je pot dobro prehodna in se je treba le spustiti po strmi poti v 200 metrov globoko sotesko in se potem še za nekaj kilometrov sprehajati po razgibani poti ob reki in po reki do slapa Myles, kjer se soteska konča s strmo steno pred vhodom v krater vulkana. Planinska pot v hrib po grebenu okoli kraterja vulkana, po kateri smo hodili dopoldne, je bila dobro prehodna. Mislil sem, da je tako tudi s potjo po soteski in sem se na pot odpravil sam. Vodnikom sem po hribovskem pohodu povedal, da nameravam popoldne še v sotesko in do slapa, a so mislili, da sem že dovolj utrujen in mi niso verjeli. Kar sam sem se odpravil po poti navzdol v sotesko, a na srečo je vodnik kmalu prišel za menoj in me dohitel, ko sem prišel do reke. Šef ga je poslal v sotesko za menoj, ko je slišal, da sem se sam odpravil k slapu. Pot navzdol do reke je bila dobro vidna, pri reki pa bi se zame končala, saj je bilo treba reko večkrat prečkati in potem na drugi strani med grmovjem poiskati nadaljevanje poti po gozdu in čez skale mimo brzic in manjših slapov. Gozdna pot je bila marsikje zaraščena in pogosto nama jo je moral vodnik čistiti in utirati z mačeto. Zanimivo je, da sta oba vodnika, tako tisti po hribu kot ta po soteski, pot prehodila v opankah. Vodnik je na podlagi izkušenj vedel, katere korenine in debla na poti ali pa skale v reki in ob reki so spolzke in je varno skakal z ene na drugo. Meni je v mojih pohodniških čevljih marsikje spodrsnilo in sem potem raje naredil še kakšen vmesni korak več. Kakšno uro sva potrebovala za mokro pot po soteski in potem še uro nazaj. Slap sam po sebi se mi ni zdel nič posebnega, veliko lepša in zanimiva je bila sama pot po soteski, po reki in čez brzice ter po gozdu pod krošnjami mogočnih dreves. Doživetij poln dan smo po vrnitvi s hriba zaključili z večernim plavanjem okoli Skokice v mirnem zalivu Ringi. Za nedeljo sem se na Kolombangari poskušal dogovoriti, da nam v vasi ob obali pripravijo kulturno predstavo z njihovimi tradicionalnimi plesi in pesmimi, a se mi je uspelo dogovoriti le na pol. Na spletu sem prebral nekaj poročil navdušenih jadralcev, ki so doživeli takšno predstavo z igranjem na cevasta tolkala, zato sem se že cel teden trudil in se poskušal dogovoriti za obisk vasi, vendar na moje maile in klice nisem dobil odgovora. Ko smo v petek pozno popoldne jadrali proti Kolombangari, smo pred otokom srečali ribiča, ki se mu je mudilo domov, saj so prebivalci v glavnem adventisti, ki imajo med petkom zvečer in soboto zvečer šabat, ki je namenjen počitku. Zaplul sem k njemu in mu povedal, da bi želeli videti njihovo glasbeno predstavo. Fant je nekaj zamomljal, prikimal in odveslal naprej. Še enkrat smo ga dohiteli in vprašal sem, ali pri njih igrajo na cevasta tolkala. Odgovoril je: »Yes«, in hitro veslal naprej, da ne bi zamudil sončnega zahoda in šabata. Zaklical sem za njim, naj v vasi sporoči, da bi jih v nedeljo radi obiskali. Mislim, da je še enkrat rekel yes in s kanujem izginil med mangrovami. V nedeljo zjutraj je do nas v zaliv Ringi priveslalo dekle s hčerkico v kanuju in me vprašalo, ali bi res radi videli glasbeno predstavo njihovega ljudskega benda na tolkala. Navdušeno nas je povabila v vas in sporočila, da nas bodo z veseljem sprejeli. Dvignili smo sidro in odpluli do tri milje oddaljenega zaliva Vovohe, kjer nas je v vasi ob obali pričakal cel orkester tolkačev na cevaste bobne (Pan pipe band). Ne vem, kako bi takšno glasbo pravilno imenoval. S podplati opank so muzikanti živahno tolkli po ceveh iz bambusa in plastike in zvenelo je super. Priredili so nam dvourno glasbeno-plesno zabavo, ki jo bomo težko pozabili. Naša dekleta so se med predstavo tako vživela, sprostila, zaplesala in se »odklopila«, da sem moral zelo skrbno »cenzurirati« video posnetke, da sem našel primernega za objavo. < Živahne Korošice Nadaljevanje 10.6.2026 Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, NAKUP Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. NAKUP Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. NAKUP Z jadrnico čez Arktiko Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre ... NAKUP Miran Tepeš Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell. Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj. Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
četrtek, 28. maj
Planinsko društvo Jesenice poziva k glasovanju za obnovo ene najlepših planinskih poti v Julijskih Alpah. Pot Zadnja Trenta – Bavški Grintavec je zaradi podorov že več let zaprta. <p>The post Pomagajmo obnoviti eno najlepših jeseniških planinskih poti first appeared on NaDlani.si .</p>
sreda, 27. maj
V soboto, 2. maja, smo možje in fantje pod vodstvom župnika Gašperja Kočana poromali po zgornji Gorenjski. Tokrat smo spoznavali bližnjo župnijo Gorje, dolino Radovno ter si ogledali Planinski muzej v Mojstrani. Zanimivo zgodovino farne cerkve sv. Jurija v Zgornjih Gorjah sta nam opisala župnik Slavko Judež in vodič Tomaž Bergant. Pot do podružnične cerkve v Mevkužu nas je vodila mimo starodavne kovačnice, kjer so kovali kravje in druge zvonce, po katerih so Gorje še vedno znane. Cerkev v Mevkužu je posvečena sv. Miklavžu, njena posebnost je med drugim tudi upodobitev grba škofa Tomaža Hrena. Mašo smo obhajali v podružnični cerkvi sv. Ožbolta v Spodnjih Gorjah. Romanje smo končali v gostilni Psnak v Radovni.
Friderik Smukavec
ponedeljek, 25. maj
Pohodnik je med Savinjskim sedlom in Ledinskim vrhom opazil številne medvedje sledi. Strokovnjaki pojasnjujejo, kako ravnati ob morebitnem srečanju z medvedom. <p>The post Pozor, pohodniki! Urban je na tej priljubljeni planinski poti opazil številne medvedje sledi first appeared on NaDlani.si .</p>
Sredi julija so se nama na Skokici pridružile tri živahne Korošice, s katerimi sem se pred nekaj meseci dogovoril, da pridejo na križarjenje po Salomonovih otokih. Da bi bilo vkrcanje čim lažje, sva se z Zlato z barko zapeljala do Munde, kjer je letališče. Pot do Munde na drugi strani otoka New Georgia je bila zdaj bistveno lažja in hitrejša, saj sem pot že poznal in lahko sem tudi sledil črti z GPS sledjo Skokice izpred enega tedna, ki sem jo imel vrisano na zaslonu navtičnega ploterja, ko sva se po varnih globinah morja izognila vsem plitvinam, podvodnim čerem in grebenom. Skokico sem zasidral ob obali le kakšnih 200 metrov od letališča, zato Suzana, Marinka in Mina niso imele dolge poti do barke. Popolnoma ženske posadke še nikoli nisem imel na barki. Vse je enkrat prvič. Bomo videli, kako dolgo bodo zdržale oz. kako dolgo bom pod komando štirih žensk zdržal jaz. Popoldne smo v trgovinah nabavili nekaj hrane in pijače za naslednje dni, potem pa je spet začelo deževati, zato smo čez noč ostali kar v Mundi. Večerjali smo v bližnji restavraciji na obali, kjer sva z Zlato dobro jedla že prejšnji teden. V torek, 15. julija, smo zjutraj izpluli iz lagune otoka New Georgia in obrnili na zahod proti nekaj ur oddaljenemu otočju Ghizo. Vreme je bilo lepo, le vetra je bilo samo za vzorec, zato je Skokico proti zahodu poganjal motor. V laguni otoka Ghizo smo sidro spustili v bližini otočka Olasana in lepo popoldne preživeli ob potapljanju med koralnimi grebeni in ob sprehodih po otoški plaži. Naslednji dan smo se preselili še nekaj deset milj dlje proti zahodu do otoka Vella Lavella in tudi tam ob sprehodih raziskovali lepe bele plaže in tropske koralne otočke na grebenu. Dekleta so se preskusila tudi v supanju in ob tem je bilo kar nekaj smeha. Medtem ko se je ženski del posadke zabaval na vodi, sem sam malo popravljal na barki in upam, da mi je s kitom končno uspelo dovolj dobro zatesniti palubno okno, da ne bo več puščalo ob hudih nalivih. V četrtek je končno vsaj malo zapihalo, da smo lahko raztegnili jadra in se v tišini s pomočjo vetra preselili na naslednji otok. Tokrat smo jadrali proti vzhodu, nazaj do otoka Ghizo in se sprehodili po prašnih ulicah, trgovinah in živahni veliki tržnici mesteca Gizo. Hrana na Salomonovih otokih ni draga, zato smo dan zaključili z bučno juho ter »kumaro« (pečenim sladkim krompirjem) v restavraciji nad obalo. V petek zjutraj smo se ustavili pri Kennedyjevem otoku in se potapljali med pisanimi ribicami okrog tamkajšnjega koralnega grebena. Otok so poimenovali po ameriškem predsedniku J. F. Kennedyju, ker se je nekdanji ameriški predsednik med drugo svetovno vojno skupaj s posadko rešil na ta otok, potem ko so jim Japonci v bližini prerešetali in potopili patruljni čoln. Popoldne smo odjadrali do Kolombangare, kjer smo bili za konec tedna z vodnikom dogovorjeni za planinski pohod do roba kraterja vulkana do višine okrog tisoč metrov. Pet dni je mimo in še vedno sem živ, dekleta pa so tudi vseskozi dobre volje in Zlata se je z njimi lepo ujela. < New Georgia Otok Kolombangara > Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, NAKUP Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. NAKUP Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. NAKUP Z jadrnico čez Arktiko Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre ... NAKUP Miran Tepeš Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell. Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj. Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
sreda, 20. maj
Odkrit in humoren pogled na alpinizem skozi ženske oči
Slovenska alpinistična literatura je bogatejša za zbirko zgodb Mateje Pate z naslovom Šefica: Prigode alpinistke sanjačice. Nova žepnica Planinske založbe odkrito in humorno predstavlja življenjsko pot od najstnice, ki je želela preplezati svet, do odrasle ženske, ki se ji sanje sicer ne uresničijo, a so ji gore v vseh življenjskih obdobjih izpolnile življenje.
torek, 12. maj
Naj planinska pot 2026: z glasom za varnejše poti v gorah
Akcija Naj planinska pot poteka že deveto leto in znova združuje vse, ki jim je mar za varne, urejene in dostopne planinske poti. S svojim glasom se ji pridružite tudi vi.
sreda, 6. maj
V četrtek, 6. maja 1976, zvečer je Furlanijo stresel silovit potres, ki je veliko škode povzročil tudi v Posočju. Njegovo središče je bilo v okolici mesta Humin (Gemona del Friuli), v katerem je bila hudo poškodovana ali uničena večina stavb. V spomin na ta dogodek smo se pred desetimi leti povzpeli na goro San Simeone severno od Humina (reportažo najdete v našem spletnem arhivu). Ob letošnji obletnici pa smo se odpravili na Mali Karman, ki se dviga tik nad mestom.
Mali Karman (Monte Cuarnan) je od meje s Slovenijo oddaljen le 15 kilometrov. Nanj pelje več planinskih poti, ki so označene s številkami. Pot 716 se začne skoraj v središču Humina, in sicer takoj za predorom, ki vodi od cerkve, posvečene Marijinemu vnebovzetju, proti jugu. Središče Humina je vsekakor vredno ogleda, za izlet na Mali Karman pa je boljše izhodišče rekreacijski center L'A.S.ER na severnem robu mesta. Še posebej ta mesec, ko je dostop do mestnega središča zaradi prireditev ob obletnici potresa in kolesarske dir...
Po dnevih divjine sva z Zlato odjadrala do otoka New Georgia, kjer sva si privoščila nekaj udobja civilizacije in dopolnila zaloge hrane in vode na barki. Za prvi postanek na otoku sem si izbral naselje Munda, kjer je tudi otoško letališče. Preglavice na poti so nama spet povzročali številni koralni grebeni, ki obkrožajo otok, a niso vrisani na navtičnih kartah oziroma so narisani na napačnih mestih. Tudi satelitski posnetki tega dela otoka so zelo slabi, ali so prekriti z oblački ali pa je morje na posnetkih zaslepljeno s soncem. Pomagala sva si lahko le s počasno plovbo med grebeni in s skrbnim opazovanjem barv morja pred premcem barke. Zlatini živci so bili spet na preizkušnji še posebej, ko se je pooblačilo in je začelo deževati. Takrat se v morju svetlih barv grebenov ni več videlo že na daleč, temveč so se prikazali šele tik pred barko in sva potem morala na hitro ustaviti barko in se vračati iz slepe ulice. Dve uri sva potrebovala za zadnje tri milje poti in do Munde nama je uspelo pripluti ne da bi nasedla. Za nagrado sva si v gostilni ob obali privoščila večerjo, naslednji dan pa še sprehod po vasi in okolici ter obisk trgovin in tržnice. Za privez za Skokico preko poletja sem se dogovoril v marini v pristaniškim mestecu v Noro, ki leži na severozahodni strani otoka. Pot med Mundo in Norom naju je spet vodila med številnimi koralnimi grebeni, otoki, otočki in čermi ter na koncu še po nekaj milj dolgem ozkem prelivu med otoki. Ta del poti me je zelo spominjal na plovbo po rekah in rokavih Amazonije pred nekaj leti. Pred Norom se je kanal razširil v zaliv in na desni sva videla marino in kakšnih deset tam privezanih bark. Edina še prosta boja je čakala na Skokico. To ni marina, kakršne poznamo na Jadranu, temveč je v zalivu zasidranih nekaj boj, na katere se priveže barko. Na obali je pipa z vodo in sanitarije, zagotovljeno imajo tudi 24 urno varovanje. Obalni del marine je še v izgradnji in ko bo končan, bo imela marina nekaj deset privezov tudi ob obali. Lastnik je Avstralec, marino pa upravlja nemška jadralka Hilde, ki je s svojo jadrnico v Noru obtičala med korono in se tukaj dovolj dobro počuti, da svoje jadralske poti okoli sveta po epidemiji in odprtju meja še ni nadaljevala. S Hilde sva bila v zadnjih mesecih večkrat v stiku preko mailov, zdaj pa smo se spoznali še v živo. Noro je pristaniško mestece v katerem je tudi dokaj velika tovarna ribjih konzerv »Soltuna«, ki daje zaposlitev veliko domačinom. Hiše v mestu so zato bolje grajene in bolj razkošne, kot smo jih do zdaj, z izjemo Honiare, videvali po Salomonovih otokih. V Noru sem imel opravek tudi na carini, saj mi carinik ob našem prihodu na Salomonove otoke pred nekaj tedni ni izdal carinskega potrdila in sem le tega dobil šele tukaj. Deževno-sončni so bili zadnji dnevi in napoved je kazala, da se bo spremenljivo vreme nadaljevalo še nekaj dni. Jutra so lepa, sončna, popoldnevi in večeri oblačni in plohasti. Iz Nora sva odjadrala še nekaj deset milj naprej proti zahodu do Giza, ki je glavno mesto province Zahodne province Salomonovih otokov. Otok Ghizo je podobno kot mnogi drugi tukajšnji otoki obdan z laguno, koralnimi grebeni in otočki na zunanjem koralnem grebenu. V Gizu je veliko kitajskih trgovin in trgovinic, po luknjastih cestah pa je v mestu gost promet z avtomobili, čeprav je otok majhen in cest tukaj ni veliko. V zapisov jadralcev sem prebral, da sidrišče v mestu ni varno, a ne zaradi vremena temveč zaradi tolovajev, zato sva preko noči sidrala v sosednjem zalivu, čoln pa sem dvignil na palubo in pospravil motorček. Na poti z Ghiza nazaj proti Noru sva se z Zlato ustavila na otoku Kolombangara, ki je s 1770 metri najvišji otok v Salomonovem otočju. Ime otoka v jeziku staroselcev pomeni božanstvo voda, saj ima otok zaradi višine gora veliko padavin in po pobočjih se k morju zato stekajo številne reke in potoki. Kolombangara je poraščena z gostim gozdom in gozdarstvo daje domačinom kruh. Iz mirnega zaliva Ringgi sva se sprehodila skozi gozd po rahlo vzpenjajočih poteh na nižjem delu otoka. Gozd na tem delu otoka so gozdarji precej spremenili in so zdaj tu obsežni nasadi predvsem hitro rastočega mavričnega evkaliptusa, ki zraste v višino preko 60 metrov. Višje po hribih na otoku je prvobitni tropski deževni gozd, a po planinskih poteh Kolombangare se bomo raje sprehajali čez nekaj dni, ko bo vreme bolj suho. < Tetepare Nadaljevanje 13.5.2026 Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, NAKUP Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. NAKUP Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. NAKUP Z jadrnico čez Arktiko Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre ... NAKUP Miran Tepeš Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell. Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj. Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
nedelja, 26. april
V ospredju ostaja akcija Skupaj v hribe v okviru programa GOGO, ki že več kot desetletje odpira planinske poti invalidom, osebam z različnimi oviranostmi in prostovoljcem. LJUBLJANA – Odbor inPlaninec pri Planinski zvezi Slovenije je predstavil obsežen program inkluzijskih aktivnosti za leto 2026, s katerim nadaljuje svojo misijo povezovanja ljudi različnih zmožnosti v gorskem in […]
četrtek, 23. april
Planinci bodo že deveto leto zapored izbrali naj planinsko pot. Med letošnjimi finalistkami je pet planinskih poti iz Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp, ki zaradi erozije, podorov, dotrajanih varoval ali zahtevnih razmer potrebujejo obnovitvena dela. Planinci lahko za svojo favoritko glasujejo na portalu Vse bo v redu – zmagovalno bodo obnovili s podporo Zavarovalnice Triglav. Zavarovalnica … The post Katera bo naj planinska pot 2026? appeared first on domžalec.si .
sreda, 22. april
Med najbolj velikopotezne izlete v slovenskem sredogorju spada tridnevno prečenje Pohorja. To približno šestdeset kilometrov dolgo hribovje med Dravogradom in Mariborom pa lahko prehodimo tudi po delih. Po turistično manj obljudenem zahodnem koncu Pohorja je speljana Šisernikova pot, ki nas iz Dravograda popelje do Koče pod Kremžarjevim vrhom. Od nje se spustimo le še v Slovenj Gradec in krog je ob pomoči avtobusnega prevoza sklenjen.
Med Slovenj Gradcem in Dravogradom je tudi ob sobotah in nedeljah dovolj avtobusnih povezav. Mi smo se na izlet odpravili v soboto. Če bi želeli ujeti avtobus ob 7.10, bi morali zelo zgodaj od doma, zato smo se odločili za tistega ob 11.40. Ker so dnevi dolgi, nam med hojo ni bilo treba hiteti, a smo se vseeno pred mrakom vrnili v Slovenj Gradec, kjer smo pustili avto.
Ko na postaji pred mostom čez Dravo v Dravogradu stopimo iz avtobusa, takoj zagledamo rdeč planinski kažipot. Ta nas usmeri po stopnicah navkreber, čez železniško progo in ob vrsti hiš do...
ponedeljek, 20. april
Te poti v slovenskih gorah potrebujejo pomoč – katera bo po izboru planincev obnovljena?
Gore nas vedno znova vabijo – na svež zrak, razglede in občutek svobode, ki ga težko najdemo drugje. Ljubezen do gora nam je nemalokrat položena v zibko. A ko stopimo na planinsko pot, običajno ne razmišljamo o tem, koliko dela je vloženega v to, da je ta pot sploh prehodna, označena in predvsem varna.
Urejene planinske poti niso samoumevne.
Planinci bodo že deveto leto zapored izbrali naj planinsko pot. Med letošnjimi finalistkami je pet planinskih poti iz Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp, ki zaradi erozije, podorov, dotrajanih varoval ali zahtevnih razmer potrebujejo obnovitvena dela. Med njimi izstopajo kar tri poti iz Kamniško-Savinjskih Alp. Planinci lahko za svojo favoritko glasujejo na portalu Vse bo v redu […] The post Tri poti v Kamniško-Savinjskih Alpah med finalistkami za naj planinsko pot appeared first on modre novice .
torek, 14. april
V ponedeljek popoldne se je med pohodom v okolici Kobarida izgubil 14-letni britanski državljan. Na pohod po Kobariški zgodovinski poti se je odpravil z mamo, pri razgledni točki Veliki Rob pa sta se ločila. Med potjo je zašel, izpraznila pa se mu je tudi baterija na telefonu. Zvečer so ga nepoškodovanega našli na planinski poti. […] The post Iskalna akcija: 14-letnik se je izgubil med pohodom, iskali so ga gorski reševalci appeared first on Lokalec.si .
petek, 10. april
Doživetja iz divjih Karnijcev: v sedmih dneh je srečal samo sedem pohodnikov
Ob koncu leta 2023 izdani planinski vodnik Karnijske Alpe, med Julijci in Dolomiti, ki sta ga napisala zakonca Vladimir Habjan in Irena Mušič Habjan, je v preteklih dveh letih spodbudil širšo množico planincev, da so se odpravili v te nekoliko spregledane Alpe v naši soseščini. Ni skrivnost, da so samotne poti v Karnijcih Habjanu najljubše. In tako se je urednik Planinskega vestnika odločil, da jih preči na sedemdnevni turi. A ne po priljubljeni Karnijski visoki poti, temveč po samotnih, ponekod tudi opuščenih stezah od kraja Longarone do Bordana ob reki Tilment. V sedmih dneh je srečal vsega sedem pohodnikov. Doživetja je opisal v knjigi Na samotnih poteh. V njej spretno prepleta tudi spomine s svoje karierne poti. Branje, ki vas bo v pomladnih in poletnih mesecih dodatno motiviralo za obisk gora, še posebej manj obljudenih poti.
petek, 3. april
Na nebeško točko na robu planote Golte – Janezov bivak pod Javorco #video
Ste že slišali za Janezov bivak pod Javorco? Kaj pa za jamo Vranja Peč? To sta dva kratka izleta za planinske gurmane, pravi 70-letni Franci Horvat, ki že desetletja raziskuje skrite kotičke Slovenije. Poti do 26 izbranih je opisal in predstavil tudi s svojimi izvrstnimi fotografijami v novem planinskem vodniku Planinske založbe Čarobni zakladi Slovenije. Na omenjeni dve je ob izidu knjige popeljal tudi nas.
torek, 31. marec
Planinsko društvo Prebold je zasnovalo Preboldsko planinsko pot, ki ni označena samo v naravi, ampak ima tudi privlačno spletno stran. Dolga je 34 kilometrov, vzpne se na deset vrhov, zato je seštevek vseh vzponov kar 2.380 metrov. Prehodimo jo lahko v enem kosu ali po delih, saj je razdeljena na tri etape. Prva etapa nas iz Prebolda popelje na Žvajgo, Tolsti vrh, Strnik in 925 metrov visoko Reško planino, ki je najvišja vzpetina te etape.
Prebold (1.677 prebivalcev) leži na južnem robu Spodnje Savinjske doline. Mimo njega teče reka Bolska, ki se manj kot dva kilometra stran izliva v Savinjo. Naselje se je razvilo pod gradom Liebenstein, ki je že v 13. stoletju stal na pobočju Tolstega vrha. V središču naselja je ob cesti proti Trbovljam župnijska cerkev sv. Pavla, ki jo je leta 1898 posvetil lavantinski knezoškof Mihael Napotnik.
S parkirišča pri vrtcu in osnovni šoli krenemo do bazena in teniških igrišč. Ob parkirišču za avtodome je tabla s predstavitvijo Preboldske planinske poti...