Globalna gospodarska arhitektura doživlja eno najpomembnejših preobrazb po industrijski revoluciji, njen epicenter pa se premika iz zahodnih središč odločanja v dinamične azijske ekosisteme. Kitajska, ki je bila v gospodarski zavesti zadnja štiri desetletja dojeta predvsem kot »svetovna tovarna« – kraj poceni proizvodnje, množičnega izvoza in globalne dobave komponent – se vztrajno razvija proti modelu, ki temelji na znanju, raziskavah in razvoju ter soustvarjanju tehnologije. Ta temeljna metamorfoza ni zgolj posledica naravnega gospodarskega cikla, temveč rezultat premišljene, dolgoročne državne strategije, ki jo podpira naraščajoče zaupanje mednarodnih korporacij, akademskih ustanov in geopolitičnih partnerjev z različnih celin.