Danes Jezus izreče besede, ki bi jih najraje popravil, kakor da bi šlo za tipkarsko napako: »Ne prosim za svet, ampak za tiste, ki si mi jih dal.« Sliši se neprijetno, skoraj nevljudno. Vendar je prav tu ena tistih evangeljskih misli, ki so tako ostre, da nas prebudijo iz otopelosti.
Kaj je torej »svet«, za katerega Jezus ne prosi? Če bi šlo za naravo, za gore, reke in drevesa, bi bila izjava nesmiselna; če bi šlo za ljudi kot take, bi bila strašljiva. A svet v tem pomenu ni stvarstvo, ampak je drža. Je tisti nenavadni poskus človeka, da bi stal na svojih ramenih. Svet je človek, ki se zapre vase in potem to razglasi za svobodo.
Zato Jezus sveta ne zavrača, ampak ga razkriva. Svet ni nekaj, kar bi Bog sovražil; je nekaj, kar človek ustvari, ko skuša živeti brez Boga. Prav tu evangelij postane zelo jasen: človeku, ki si ne pusti pomagati, ni mogoče pomagati, tako kot ni mogoče napolniti pokritega kozarca. Za razumevanje uporabimo sv. Avguština, ki govori o dveh mestih: o Božjem in o z...