21. februarja je bil dan našega maternega jezika. Ker smo nastali in živeli v materinem telesu, smo posrkali glasove njenega jezika, se nanj odzivali že kmalu in postali lastniki jezika, ki ga je govorila mati. Danes mnoge matere več ne razumejo jezika svojih otrok, ker se je vanj zarasel ves plevel, ki so ga otroci spustili v svoje uho in jezik. Ne zavedamo se muk in težav, ki so jih imeli naši pisatelji in pesniki, ko so ustvarjali v jeziku, ki ga oblastniki niso imeli za enakovrednega, saj naj bi bil to jezik hlapcev in dekel. Naš jezik je vreden, da ga imamo radi in gojimo ljubezen do njega. Ga negujemo in ohranjamo za potomce kot dobro dediščino večstoletnega bivanja na tej zemlji. Prav je, da znamo tudi druge jezike, saj kolikor jezikov poznaš, toliko veljaš. Toda svoje misli, želje in sporočila najbolje in najlažje izrazimo v svojem jeziku. Ko v svoj jezik vrivate tuje besede, ne delate usluge niti svojemu niti tujemu jeziku. Dokazujete pa, da ne cenite vrednosti jezika za narod. Jezik je ogledalo ljudi in po njem spoznamo pokrajino in zgodovino ljudi, ki prebivajo na tem ozemlju. Vanj se je skrilo vse, kar označuje pokrajino: hribi, doline, reke, polja in gozdovi. Zato je toliko različnih zvokov in tonov v jezikih. Prav zato ne smemo vnašati v naš jezik tuje besede. Premislite o tem, ko izgovarjate neslovenske besede kot svoje. To ni več vaš jezik, saj ste ga onečastili s tujimi besedami. preberite več »