Iskanje: partiture
četrtek, 14. julij 2016
Rokopis Johanna Sebastiana Bacha prodali za 2,5 milijona funtov
Partitura skladbe Preludij, Fugo in Allegro v Es-duru.
sreda, 13. julij 2016
Rokopis Johanna Sebastiana Bacha prodali za 2,5 milijona funtov
V Londonu so za 2,5 milijona funtov (skoraj 3 milijone evrov) prodali avtograf nemškega skladatelja Johanna Sebastiana Bacha, in sicer partituro skladbe Preludij, Fugo in Allegro v Es-duru, napisane . . .
ponedeljek, 11. julij 2016
Bo rokopis Mahlerjevega Vstajenja najdražji, prodan na dražbi?
Za celotno partituro druge simfonije Gustava Mahlerja si Sotheby's v Londonu obeta vsaj 3,5 milijona funtov.
Najdražji glasbeni rokopis je Mahlerjevo Vstajenje
Izvirna partitura druge simfonije Gustava Mahlerja na 232 straneh, znana tudi kot simfonija Vstajenje , bo na dražbi ponujena za izklicno ceno dobrih 3,5 milijona funtov.
petek, 8. april 2016
Gusar, byronovska baletna pustolovščina
Latvijska naveza koreografa Aivarsa Leimanisa in dirigenta Farhadsa Stada označuje prvo integralno uprizoritev romantičnega baleta Gusar (Le Corsair) na slovenskih odrih. V osrednji vlogi pirata Conrada bo v tem delu francoskega skladatelja Adolpha Adama nastopil Anton Bogov.Baletni libreto Julesa-Henri Vernoy de Saint-Georgesa je nastal po motivih Byronove pesnitve, prvo koreografijo za Cesarsko operno gledališče (Théâtre Impérial de l'Opéra) v Parizu pa je ustvaril Joseph Mazilier leta 1856.Gre za primer orientalsko čutnega baleta, ki je doživel veliko glasbenih razširitev in koreografskih izpopolnitev, predvsem s postavitvijo Mariusa Petipaja za moskovsko gledališče Bolšoj, ki ga je skladatelj poudaril predvsem s temperamentnimi ritmi in s slogovno adaptacijo nekaterih eksotičnih motivov, da bi čim bolj prepričljivo »naslikal« pisano paleto psiholoških preobratov in razburkano atmosfero te »baletne pustolovščine«.Adolphe Adam je sicer danes najbolj znan po svoji glasbeni partituri baleta Giselle, s katero je po pariški praizvedbi leta 1841 dosegel svetovno slavo in v kateri je prvič uporabil tehniko vodilnih motivov, kar je za baletno glasbo tedanjega časa predstavljalo svojevrstno redkost, vendar je bil izredno plodovit skladatelj.Zložil je štirinajst glasbenih predlog za balet ter kar šestinštirideset oper in operet, še posebej uspešno pa je bilo njegovo sodelovanje s koreografom Mazilierjem, s katerim sta soustvarila kar pet baletnih predstav, Gusar pa ne sodi med najuspešnejše, vsaj če sodimo po tem, da je po premieri za več kot desetletje izginil iz repertoarja.
petek, 13. november 2015
Yair Elazar Glotman ob razstavi na Sonici: Ob zelo tihem igranju slišiš glasbilo
Ljubljana, 13. novembra (STA) – Klasično izobraženi kontrabasist Yair Elazar Glotman, ki deluje v polju eksperimentalne zvočne umetnosti, bo drevi v MoTA Pointu v sklopu Sonice predstavil projekt Teritorialna glasba. Meje razpona in mikro-materialnosti. V njem prvič spaja glasbo in likovno umetnost. V izrazu je intimen, pri ustvarjanju pa ne pozablja na prostor in obiskovalce.
Glotman je študiral klasično glasbo, a ga je ta po svoje omejevala, začutil je potrebo po odkritju lastnega izraza. “Biti klasično izobražen glasbenik je na nek način podobno kot biti igralec. Imaš partituro in moraš se izražati v skladu z idejo nekoga drugega. V teh starih, seveda ne slabih, idejah sem težko našel svoj glas,” je pojasnil za STA.
Letos je v švedskem studiu za elektroakustično glasbo EMS v Stockholmu posnel album Etudes, s katerim poslušalca po zapisu sokuratorja festivala Sonica Luke Zagoričnika vodi “v temačen, prodoren nizkofrekvenčen zvočni spekter svojega glasbila”.
Klasični glasbeniki vadijo ure in ure, da osvojijo nadzor nad svojim instrumentom, Glotman pa se je odločil, da prakso obrne v smer, da sam pri procesu izgublja nadzor. S tem je poudaril vlogo glasbila ter mu dopustil, da ga preseneča.
Zanimivo se mu zdi delovati zunaj klasičnega dinamičnega razpona: “Med klasično vadbo ne razmišljaš, kaj bi lahko bilo tišje od najtišjega. Mene pa so zanimali mikrozvoki, igrati ekstremno tiho. Pri takšnem igranju izgubiš nadzor nad instrumentom. Energija se širi v vse smeri, hkrati lahko prisluhneš materialnosti kontrabasa. Dejansko lahko slišiš zvok žime na loku, drget kovinske strune ter žvenket lesenega vratu. To pa lahko dosežeš zgolj s pomočjo elektronike. Igraš resda zelo tiho, a nivo, v katerem snemaš, je zelo visok.”
Eksperimentalna glasba je za marsikoga nekaj popolnoma abstraktnega. Kljub vsemu se Glotman pri ustvarjanju trudi, da vanj vključi vsaj en element, na katerega se lahko nasloni tudi nekdo, ki tega žanra ni vajen: “Pomembno se mi zdi, da ne izgubim stika z ljudmi, ki niso v teh vodah.”
Glotman se strinja, da je klasična izobrazba dobrodošla pri ustvarjanju eksperimentalnih zadev, v smislu ‘spoznaj pravila, preden jih kršiš,’ a dodaja, da je lahko tudi prevelika količina znanja obremenjujoča, saj se lahko ujameš v določen način razmišljanja: “Če nekdo, ki ne pozna zgodovine eksperimentalne glasbe, medtem ko jo ustvarja, prekrši pravilo, se s tem preprosto ne obremenjuje.” Mladega glasbenika pri delovanju ženejo zelo intimni vzgibi. Želi si predvsem ustvariti situacijo v prostoru, ki bo za obiskovalca doživetje.
V Ljubljani se bo Glotman, ki kot glasbenik deluje tudi z imenom Ketev, prvič predstavil s performativno instalacijo. Sicer se od nekdaj ukvarja z likovno umetnostjo in glasbo, med katerima pa, kot je povedal, stika ne najdeš vselej: “Zanimajo me performativne instalacije, pri katerih pride do integracije glasbe v umetnost, tudi v smislu tega, da je mogoče s klasičnimi glasbili nastopati zunaj koncertnih dvoran.”
Razstava Teritorialna glasba. Meje razpona in mikro-materialnosti v MoTA Pointu vključuje postavitev, v kateri je v središču kontrabas, ki ga obdaja osem, na različne frekvence naravnanih zvočnikov, ter serija okoli desetih printov, ki vplivajo na Glotmanovo igranje. Na njih so mikroskopski posnetki strukture lesa, na katerih je vidno gibanje in spominjajo na notni zapis z grafiko.
Postavitev ni linearno zasnovana: “Gre za spiralno instalacijo. Obiskovalec bo v njej užival, ne glede na to, kje v prostoru bo stal. Lahko se bo prosto gibal po prostoru, lahko ga bo tudi zapustil. To ni pomembno, saj postavitev kliče tudi k raziskovanju samega prostora.”
Glotman bo v sklopu razstave tudi dvakrat v živo nastopil – nocoj na odprtju ter v nedeljo, 15. novembra, ob 18. uri. Njegova nastopa bodo v MoTA zvočno posneli in jih nato predvajali tekom razstave, ki bo na ogled do zaključka festivala Sonica. Ta do konca novembra prinaša še vrsto dogodkov s področja tranzitornih umetnosti.
sreda, 11. november 2015
Lojze Lebič: "Slovenci smo po svetu najbolj navzoči z glasbo"
Skladatelj in akademik Lojze Lebič je ob izidu partiture svojega edinega glasbeno-scenskega dela Fauvel '86 na Ljubljanskem gradu delil razmišljanja o glasbi in umetnosti ter širših družbenih pojavih.
sreda, 7. oktober 2015
Maribor, 7. oktobra (STA) – Mladinski kulturni center Maribor in Kulturno izobraževalno društvo Kibla sta letos ponovno združila moči v povezovanju umetnosti z znanostjo in tehnologijo. Skupna festivalska platforma MFRU-KIBLIX se začenja z današnjim odprtjem razstave 20 umetniških namestitev na osrednjem festivalskem prizorišču Kibla Portal.
Mednarodna festivalska platforma MFRU-KIBLIX se po navedbah organizatorjev vrača letos z navdihujočo energijo 21. stoletja v luči slogana Lift me up! z namenom eksemplaričnega povezovanja umetnosti, znanosti in tehnologije v intermedijsko up-to-date celoto, ki nadgrajuje pretekla uspešna leta festivalskega dogajanja MFRU in KIBLIX v Mariboru.
“Kultura in znanost kot panogi se prepletata ter pri tem na konstruktiven način izmenjujeta kulturne modele kritičnega razmišljanja, aktivizma in eksperimentiranja z znanstvenimi metodami, raziskovalnim delom in znanjem,” poudarjajo v KID Kibla.
Razstavljena dela v nekdanji tekstilni tovarniški hali Kibla Portal bodo na ogled do 23. oktobra. Osrednje festivalsko dogajanje pa bo potekalo do petka, dopoldne z delavnicami za otroke in mladostnike, popoldne s predavanji in predstavitvami, ob večerih z avdiovizualni performansi in glasbo. Med prvimi se bosta nocoj predstavila Aleš Hieng Zergon z glasbenim performansom Partitura za 20 nihajev in zasedba Izland VS Jesusonectasy z zvočno svetlobno instalacijo.
Po besedah Petra Lubeja iz KID Kibla bo letos na ogled šest novih produkcij, od tega štiri instalacije, en performans in ena delavnica. Veliko poudarka dajejo slovenskim umetnikom, tuji gostje pa prihajajo s Hrvaške, Črne gore, Nemčije, Finske in Velike Britanije.
Na Glavnem trgu bodo ponovno postavili planetarij, v okviru festivala pa bodo med drugim priredili tudi predstavitev slovenskih ustvarjalcev 3D animiranih filmov in modela simulacije planiških poletov.
četrtek, 13. avgust 2015
Thom Yorke je ustvaril partituro za broadwajskega Pinterja
Kot skladatelj na Broadwayu bo debitiral pevec britanske skupine Radiohead Thom Yorke, ki je že napisal glasbo za predstavo Stari časi Harolda Pinterja s premiero 17. septembra.
Thom Yorke je ustvaril partituro za broadwayskega Pinterja
Kot skladatelj na Broadwayu bo debitiral pevec britanske skupine Radiohead Thom Yorke, ki je že napisal glasbo za predstavo Stari časi Harolda Pinterja s premiero 17. septembra.
četrtek, 23. april 2015
Gil Evans Project: Skozi kompleksne partiture do bistva umetnika
»Glasbo sva slišala na enak način. Imel je navado poglobiti se v skladbo in iz nje izvleči podrobnosti, ki jih kdo drug sploh ne bi ...
četrtek, 9. april 2015
V galeriji Škuc skupinska razstava na temo glasu
Ljubljana, 9. aprila (STA) – V Galeriji Škuc bodo drevi odprli razstavo z naslovom Glas, ki so jo sooblikovali umetniki Asta Gröting, Katalin Ladik, Meredith Monk, Tao G. Vrhovec Sambolec, Irena Tomažin, Joyce Wieland in Katarina Zdjelar. Razstava si prizadeva zajeti različne implikacije fenomena glasu, pri čemer vsi umetniki obravnavajo dvojnosti in paradokse.
Kot je ob razstavi zapisal kustos Vladimir Vidmar, je glas, če sledimo filozofu Mladenu Dolarju, v najbolj osnovni opredelitvi presežek učinka nad vzrokom, paradoksna entiteta, področje vmesnosti.
Instalacija Sambolca Insight No 2 se poigrava s slišno izkušnjo glasu in njegovim virom, ki je nikoli ni mogoče popolnoma premostiti. Vsakič, ko se gledalec skuša približati videu, na katerem podoba umetnika proizvaja glas, se mu ta odtegne in zamenja jo kakofoničen hrup iz ozadja.
Delo Grötingove The Inner Voice/You’re Good z duhovitimi pogovori ventrilokvistov – oseb, ki manipulirajo svoj glas tako, da je slišati, kot bi prihajal od drugod – z lutko obravnavajo proces vznika etike okoli instance glasu.
Zdjelarjeva se glasu loteva z jezikovnega pola. Video The Perfect Sound spremlja učno uro popolnega angleškega naglasa, ki ji je sopostavljeno delo A Girl, the Sun and an Airplane. Prvo delo gradi na učenju, drugo na pozabljanju glasu, vendar oba združuje osnovna drama glasu, in sicer naš spopad z glasom drugega.
Glas, ki se vpisuje v telo, je tudi v središču eksperimentov Tomažinove. Njeni performansi proces vpisovanja glasu radikalizirajo v kiparsko oblikovanje telesa, hkrati pa njeno ukvarjanje z ljudskim izročilom izpostavlja dvojno razsežnost glasu kot elementa neposrednega, sedanjega in njegove zaznamovanosti z zgodovino.
To problematiko razvija tudi video Joyce Wieland s posnetkom pogovora s quebeškim političnim aktivistom Pierrom Vallieresom, in sicer v formi, ki jo umetnica opredeli kot ustno krajino. Ta razkriva večplastnost vpisovanja zgodovine v telo, ki se kaže skozi glas: osebno zgodovino telesa in zaznamovanost s socialnim habitusom.
Razsežnost glasu, ki se vselej kaže kot presežek nad osnovno strukturo označevanja, Ladikova prenese na vizualno poezijo. Osnovna premisa konkretne poezije, v kateri forma postane vsebina, se z njenimi kolaži, ki jih uporablja kot partiture za izvajanje fonične poezije, razširi na področje glasu in ga s tem izpostavi kot sporočilo sui generis.
Hipnotično delo Turtle Dreams Monkove pa z razširjeno glasovno tehniko v spoju glasu, gledališča, glasbe in performansa vzpostavlja paralelno, izmuzljivo govorico, je zapisal kustos.
torek, 24. marec 2015
V MGLC Knezove grafike ter drugi del projekta Spielraum Cibiceve
Ljubljana, 24. marca (STA) – V Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) bodo nocoj ob 19. uri odprli dve razstavi. Prva ponuja pregled grafičnega ustvarjanja Janeza Kneza (1931-2011), druga pa novo instalacijo Jasmine Cibic Spielraum – Izrazi skupne želje. Retrospektiva Knezovih del bo na ogled do 9. avgusta, postavitev Cibiceve pa do 10. maja.
Pregledna razstava Knezovih del predstavlja vse umetnikove ustvarjalne poti in stranpoti, njegovo ustvarjanje v grafiki, ki ga zaokrožujejo posamezne risbe, slike in plastike kot poudarki njegove vsestranske angažiranosti, so zapisali v MGLC. Kustosinja razstave je Breda Škrjanec, postavitev pa je zasnoval umetnikov sin Janez Mišo Knez.
Knezova umetniška pot je bila razgibana in samosvoja. Od začetnega realizma, posvečenega revirjem, je v 60. letih minulega stoletja v slikarstvu in grafiki razvil samosvojo različico informela. Nato je prestopil v svet fantazije, ornamenta in groteske ter se v začetku 80. ponovno umiril v strogi monokromni abstraktni in znakovni likovni formulaciji. Kasneje se je ponovno vrnil v specifično, koloristično krajino in pri njej vztrajal do konca.
Sodeloval je na več kot 100 samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi Zupančičevo in prvojunijsko nagrado, beneškega orla in dve odkupni nagradi na Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani. Njegove grafike so bile podlaga za kasnejša umetniška dela kolektiva NSK.
V zbirki MGLC hranijo sedem Knezovih grafičnih listov, večina jih pripada ciklusu zasavskih revirjev, nekaj pa njegovi abstraktni fazi iz 80. let 20. stoletja. Ob razstavi bo izšel obsežen slovensko-angleški katalog.
Instalacija Spielraum – Izrazi skupne želje je drugi del tridelne serije razstav Cibiceve z naslovom Spielraum. Prvi del z naslovom Spielraum – The Nation Loves It je bil od 30. januarja do 8. marca na ogled v Muzeju Ludwig v Budimpešti. Postavitev je združevala fotografijo, skulpturo in performans. Naslov serije se nanaša na delo Spielraum (1912) avtorja satire Karla Krausa.
Večplasten pristop Jasmine Cibic v delu Spielraum – Izrazi skupne želje je nadaljevanje, skozi film, performans, kiparske objekte in instalacijo, njenega raziskovanja potenciala instrumentalizacije vizualnega jezika, retorike in arhitekture v konstrukciji države kot spektakla v polpretekli zgodovini. Umetnica raziskuje, kako lahko umetnost in arhitektura delujeta kot strategiji mehke moči v kateri koli politični ureditvi.
V MGLC bo Cibiceva rekonstruirala večbarvni stekleni strop stopnišča v nekdanji beograjski Palači federacije. To arhitekturno figuro je kombinirala s skupino elementov, ki imajo vlogo sedišč za obiskovalce razstave. Objekti, predstavljeni v prožnem razporedu, postanejo partiture v trenutku, ko jih aktivirajo plesalci. V drugem prostoru bo Cibičeva predstavila film, ki je bil posnet na prizorišču prejšnjega poglavja projekta Spielraum, v muzeju Ludwig v Budimpešti.
Pred odprtjem bo ob 18. uri v MGL potekal pogovor s Cibicevo in s kustosinjo razstave Anno Gritz. V sklopu razstave bo 27. marca organiziran bralni dogodek z naslovom Pripravljanje prizorišča s kustosinjo Pieternel Vermoortel.
Zadnje poglavje iz serije Spielraum bo septembra na ogled v Salonu Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu.
torek, 3. marec 2015
Pomemben kamenček v Srebotnjakovem mozaiku
Alojz Srebotnjak (1931-2010) je eden najvidnejših sodobnih slovenskih skladateljev: njegove partiture so izšle pri znanih svetovnih založbah, skladbe, ki jih je napisal, pa izvajajo na številnih mednarodnih festivalih in koncertnih odrih. A vendar celotni Srebotnjakov opus za violino in klavir doslej še ni bil posnet in izdan na zgoščenki. Tega podviga se je lotil violinist Zdravko Pleše, k sodelovanju je povabil pianista Denysa Masliuka, ploščo pa bosta v četrtek predstavila v Postojni, skladateljevem rojstnem mestu.
sreda, 27. avgust 2014
Tadeja Vulc za STA: Še posebej zanimivo je združevanje komponiranja in zborovodstva
Radlje ob Dravi, 27. avgusta (STA) – Skladateljica mlajše generacije in zborovodkinja Tadeja Vulc ima za seboj uspešno sezono z Akademskim pevskim zborom (APZ) Maribor in ženskim kvartetom Rusalke. Kot je povedala v pogovoru za STA, ima kot skladateljica vseskozi naročila, pri njenem delu pa se ji posebej zanimivo zdi združevanje komponiranja in zborovodstva.
Tadeja Vulc, rojena leta 1978 v Slovenj Gradcu, je glasbeno izobraževanje pričela v Radljah ob Dravi in ga nadaljevala na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študirala kompozicijo, znanje pa nato izpopolnjevala še na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju. Je prejemnica številnih domačih in tujih nagrad, med drugim je leta 2000 prejela študentsko Prešernovo nagrado za skladbo Tri iveri. Živi in ustvarja v Radljah ob Dravi.
Kako dejstvo, da ste skladateljica, vpliva na vaše zborovodsko delo, ki je v zadnjem času precej intenzivno?
Če si skladatelj, gledaš na vsako partituro nekoliko drugače, kot drugi zborovodje, saj si vse razčleniš tudi skladateljsko: kako si je skladatelj predstavljal, iščeš kakšne drobce, ki jih morda kdo drug ne vidi. Vpliva morda toliko, da se še bolj poglabljaš. Ponavadi name obratni proces vpliva intenzivneje: ko sem pisala za zbor, sem pretirano pazila, kaj pišem, saj vem, koliko truda je potrebnega, da se potem pevci to naučijo. Kot skladateljici se mi zdi, da imam v odnosu do zbora nekaj prednosti v primerjavi z nekom, ki je samo zborovodja.
Katero od teh dveh področij vam predstavlja večji izziv, komponiranje ali vodenje zborov?
Na začetku sem bila samo zborovodkinja. Ko sem hodila v srednjo šolo in na akademijo, se mi je zdelo, da sem bolj zborovodkinja, kajti z zborovodstvom sem se ukvarjala vsak dan. Vaje sem imela skoraj vsak večer, zasedeni so bili tudi vsi konci tedna. Potem, ko sem končala akademijo, sem nekako postala bolj skladateljica, iskala sem svojo govorico, zborovodstvo pa mi je bilo nekaj časa bolj rutina, saj se mi je zdelo, da sem dosegla, kar sem tisti trenutek lahko. Nato sem začela nekako združevati oboje. Prevzela sem Mladinski pevski zbor Secunde v mariborski pevski šoli CS Karmine Šilec in zborovodstvo je postalo zame spet izziv, nadaljevalo pa se je prejšnjo sezono s prevzemom APZ Maribor, kjer tudi lahko delamo nore in hude stvari. Trenutno vidim izziv na obeh področjih, še posebej pa se mi zdi zelo zanimivo to združevati… Da lahko skladbo napišeš sam in jo nato tudi izvajaš, je res fantastično.
Letos ste se na tekmovanju Naša pesem predstavili prvič in dosegli zares poseben uspeh. Nagrajeni sta bili obe zasedbi, s katerima ste nastopili, APZ Maribor je prejel zlato plaketo, kvartet Rusalke srebrno, hkrati ste prejeli posebno priznanje za obetavnega zborovodjo debitanta, posebej je bila nagrajena tudi vaša sodobna pesem Epilog ter izvedba ljudske Adam in Eva. Ste takšen uspeh pričakovali?
Ne, sploh ne. Moja želja je bila nekoč sodelovati na Naši pesmi. Prej te možnosti ni bilo, zdaj pa se je ponudila priložnost, da kar naenkrat sodelujem z dvema zasedbama. Malo me je bilo strah v tem smislu, da je bil to kar visokoleteči cilj. Ampak bilo je zanimivo, z obema zasedbama smo zelo veliko delali. Zadala sem si določeno stopnjo, za katero sem vedela, da jo lahko dosežemo, nisem pa pričakovala teh posebnih priznanj. To je bilo super, res dober občutek. Nagrada za vse nazaj in zagon za naprej.
Zagotovo vam nagrada na slovenskem zborovskem tekmovanju, ki velja za precej zahtevno, veliko pomeni.
Zagotovo. Posebej težko se mi zdi nekaj doseči doma. Saj veste, včasih je že nastopati najtežje v domačem kraju. V tujini včasih lažje kaj dosežeš. Marsikateri zbor prinese domov zlato, pa morda sploh ni bilo zahtevno tekmovanje, ampak se lepo sliši. Mednarodno zlato iz tujine. Naša pesem je pa le nekaj posebnega, meni pomeni veliko.
Omenili ste sodelovanje s Carmino Slovenico. Kako je sodelovati z zborom, ki je postal tako rekoč specialist za izvajanje sodobne glasbe?
S Secundami CS sem lahko delala zahtevne stvari. Še posebej pa mi je ostalo v spominu delo, ko sem imela možnost korepetirati koncertni zbor Carmina Slovenica. Fenomenalno je, kako se dekleta hitro učijo. To je bilo res posebno obdobje v mojem življenju, ki ga ne bom pozabila. Obožujem moderno glasbo, zato tudi sama komponiram bolj moderno.
Na kakšen način kot zborovodkinja pevcem približujete sodobno glasbo?
Sem mnenja, da ljudje sami začutijo tisto, kar čutiš sam, s srcem. Ne posegam po nekih posebnih strategijah, kako jim glasbo približati. Mislim, da je dovolj, da vidijo, da zborovodja to začuti. Tako kot mora glasba priti iz tebe, tako mora potekati tudi delo. Ljudje ti sledijo takoj, ko to energijo začutijo.
Kakšna pa je vaša repertoarna usmeritev nasploh?
Vedno iščem nek izziv, da bo skladba zboru nekaj dala, da bo zbor na skladbi nekaj dosegel, da bo lahko s tem tudi zrasel in ne samo to, da bo skladbo zbor super zapel. Mi je pa vseeno, iz katerega obdobja skladba je, saj posegam po vsej literaturi, saj le tako lahko res močno širiš obzorja. Seveda pa rada delam moderne stvari.
Vaša skladateljska dela so stalnica na repertoarjih slovenskih zborov. Zdi se, da jih imajo radi. Čemu pripisujete priljubljenost?
Mogoče ravno temu, da sem sama iskala to pot. Ko sem študirala na akademiji, sem za profesorja kompozicije imela Uroša Rojka, ki je modernist. Ko sva delala skladbe in ko sem jih sama pisala, sem pisala zelo moderno. Ves čas sem iskala neke nove možnosti izražanja. Ker sem v začetku pisala veliko instrumentalne glasbe, sem potem nekako to želela prenesti tudi v vokalno glasbo. Takrat sem vodila zbor v Radljah ob Dravi, ki mi je sledil in sem tako zanje pisala svoje prve zborovske skladbe. Ob tem sem bila pozorna na to, da je bila skladba za izvedbo glede na sposobnost zbora lažja, ampak vseeno moderna. Pevci so to začutili, zelo jim je bilo všeč in radi so peli. To je bila ta pot. Od te točke sem potem nadaljevala in delala vedno težje stvari. To so skladbe, ki imajo neko svežino, so bolj moderno postavljene, a vseeno nekatere ne tako zelo težke za izvajanje. Mislim, da ravno zaradi tega nekateri zborovodje radi posegajo po tej moji literaturi.
Ali vam je težko zborom, ki jih vodite, približati skladbo, ki ste jo sami napisali? Imate morda zaradi tega do pevcev večja pričakovanja?
V pevski šoli CS, ko smo s puncami delali mojo skladbo Kraljestvo glasbe, sicer napisano za otroke, se mi je denimo zgodilo, da sem se veliko ukvarjala s tem, kako jim skladbo približati. Temu bi lahko rekla nek skladateljski strah, da skladbe ne bodo sprejeli. To, ko čakaš na odziv pevcev, kako se jim bo skladba zdela, je včasih težje kot to, da imaš morebiti sam prevelika pričakovanja.
Kako vidite vključevanje gibov in drugih vizualnih dodatkov v zborovsko izvajanje? Tega je v zadnjem času veliko, vedno več.
Meni se zdi, da so mimo časi, ko zbor pride na oder in odpoje pesem. Pa ne mislim, da bi to morale biti popevkarske koreografije, ampak to, da ljudje, ki pridejo na koncert, vendarle sedijo in gledajo. In tega ne moreš in ne smeš ignorirati. Z občinstvom se moraš povezati. Tako gledam na to kot skladateljice, že ko pišem skladbe. Pomembno se mi zdi dodati vsaj nekaj malega tega, saj to prinaša dodano vrednost petju, ki je najbolj pomembno.
Koliko vas pri komponiranju vodijo zunajglasbeni vzgibi, dogajanje v svetu, ki vas obkroža?
Ponavadi to, kar živiš, gledaš, čutiš, gre v glasbo. Če ne takoj, pa čez čas.
Ali vam je kot skladateljici lažje ustvarjati “čisto” glasbo ali glasbo, ki jo spremljajo besede?
Odvisno, kakšno obdobje imam. Odkar sem končala študij, imam ves čas naročila, ki so včasih za zbor, včasih pa za instrumentaliste. Z besedilom je morda nekoliko lažje, ker ti že besedilo nekaj pove in se lažje osredotočiš na samo temo. Ko pa dobiš naročilo za instrumentaliste, si sam postavljen v morje, kjer moraš zaplavati. Ravno zdaj delam skladbo za pihalni kvintet Slowind, pri kateri sem največ časa za nastanek skladbe porabila za razmišljanje o njej.
Lahko že kaj več poveste o tem svojem novem delu, ki bo izvedeno oktobra na festivalu Slowind?
Za pihalni kvintet Slowind sem napisala že tri skladbe, ta je četrta. Vedno najti nekaj novega, kreativnega, zanimivega, je kar težko. Skladba, ki jo pripravljam, temelji na zvokih iz narave, ki me vedno zelo privlačijo.
Kdaj in kako ustvarjate? Kako je ustvarjati glasbo po naročilu – težje kot glasbo, ki je v vas in jo želite zapisati?
Pravzaprav ni bilo veliko trenutkov v življenju, ko sem lahko napisala skladbo, ki je prišla samo iz mojega vzgiba. Večinoma so naročila. O njih veliko razmišljam in se me na koncu vseeno dotaknejo, tako da jih z veseljem napišem. Pravzaprav edino delo, ki sem ga napisala iz svoje velike želje, je bilo delo, ki sem ga pisala takoj, ko sem končala akademijo. Pol leta sem ustvarjala Requiem za očeta, ki mi je umrl pri štirih letih. S tem sem nekako poskušala preboleti njegovo smrt. To skladbo je ministrstvo za kulturo tudi nagradilo in sem si drugo nagrado delila s svojim bivšim profesorjem, prva nagrada pa ni bila podeljena. To je bilo zame posebno priznanje. Takrat sem videla, da sem na pravi poti in da moram in želim delati naprej.
Kdo so vaši naročniki? So tudi tuji?
So tudi, čeprav v tem trenutku ne. Največ je v zadnjem času naročil za zbore. Sicer pa zelo različno. Vedno sem vesela, ko prejmem naročilo, saj mi v trenutku postane nov izziv.
sreda, 2. julij 2014
Foto: Odprtje 62. Ljubljana festivala
Več kot 300 glasbenih umetnikov mogočno izvedlo eno najbolj bleščečih partitur 20. stoletja Carmino Burano.
ponedeljek, 30. junij 2014
Začetek festivala s Carmino Burano
Slavnostni začetek 62. Ljubljana Festivala bo danes 1. julija ob 21.15 na Kongresnem trgu s scensko kantato Carmina Burana, nemškega skladatelja Carla Orffa, ki so jo prvič izvedli 8. junija 1937 v operni hiši v Frankfurtu. Tokratna izvedba ene najbolj bleščečih partitur 20. stoletja bo združila več kot 300 glasbenih umetnikov: Orkester Slovenske filharmonije, SNG Opera in balet Ljubljana, Slovenski komorni...
sreda, 21. maj 2014
Partitura Simfonija št. 2 Rahmanina prodana za 1,2 milijona funtov
Londonska dražbena hiša Sotheby's je za rokopis iztržila nekoliko manj, kot so upali, saj so se obeti vrteli okoli milijona in pol funtov.
Partitura Simfonija št. 2 Rahmaninova prodana za 1,2 milijona funtov
Londonska dražbena hiša Sotheby's je za rokopis iztržila nekoliko manj, kot je upala, saj so se obeti vrteli okoli milijona funtov in pol.
sreda, 14. maj 2014
Umetniški vodja skupine France Marolt Tomaž Simetinger za STA: Maroltovci premikamo meje
Ljubljana, 14. maja (STA) – Največja in ena najstarejših folklornih skupin na Slovenskem Akademska folklorna skupina France Marolt na letne koncerte vedno znova pritegne številno občinstvo. Kot je za STA dejal umetniški vodja skupine Tomaž Simetinger, so edini, ki pripravijo vsakič nov program in ki premikajo meje na svojem področju. Koncert bo v soboto v Cankarjevem domu.
Maroltovci na letnih koncertih vedno pokažete nekaj novega…
V Akademski folklorni skupini France Marolt delamo tako na novem programu kot na drugačnih pristopih. Smo edina folklorna skupina na Slovenskem, ki vsako leto naredi povsem nov program in ne reciklira starega. Ob tem imamo seveda tudi železen repertoar, s katerim ves čas nastopamo.
Kdaj začnete snovati program za letni koncert?
Sam se začnem z njim ukvarjati že julija, tako da je do septembra v grobem zasnovan. Nato sledijo dogovarjanja in usklajevanja v fundusu ter z orkestri. Potem je potrebno narediti finančno konstrukcijo, pa pripraviti priredbe, partiture, orkester. Decembra se začnejo z njim ukvarjati plesalci.
Navdih za letošnji letni koncert, ki ste ga naslovili Prinašalci, ste našli v obrednih obhodih kolednikov. Kako je prišlo do tega?
Kot etnolog in kulturni antropolog se posvečam zgodovini plesa na Slovenskem. Med raziskovanjem se mi včasih začnejo znotraj etnoloških podatkov risati posamezni vzorci in kar naenkrat se pokaže, da je dovolj materiala za koncert in ne le za posamične točke. Tako je bilo tudi letos.
Je pa koledovanje na nek način paradoksalna zadeva. Odnos cerkve do plesa je bil v preteklosti izrazito negativen, po drugi strani pa imamo vrsto podatkov s koledovanj, ki so bila bolj ali manj cerkveno obredje, ki pa so bila obenem povezana s plesom. Pri pripravi letnega koncerta seveda odigra pomembno tudi odrska obdelava, saj mora biti koncert dovolj zanimiv in gledljiv.
Koledništvo je poznano po vsem slovenskem etničnem ozemlju. Koledniki so v preteklosti skoraj vse leto hodili naokoli, največ pa je bilo tega v zimskem času. Podatkov o tem je na razpolago ponekod več in drugje manj.
V Podjuni sem denimo naletel na zapis o velikonočnem kresovanju, na katerem so proti jutru prižgali bakle in hodili z njimi naokoli. Poleg tega so plesali, vse skupaj pa naj bi prinašalo dobro letino, zdravje, srečo in blagoslov. Tu gre za precej netipično koledovanje. Po drugi strani so bila svečniška koledovanja zelo razširjena v Savinjski dolini, imamo pa tudi primere, da so koledovale ženske. A to je bilo zelo redko, saj je bilo koledovanje moška domena.
Te elemente sem zbral in jih povezal v program, ki je nadregionalen. Ustvaril sem kolaž, ki izvira iz izročila, ki pa mora biti prilagojen današnjemu gledalcu in seveda vsebovati neko sporočilnost.
Ljudski ples pogosto dojemamo kot neposreden prenos ali prepis nekega plesa in običaja iz preteklosti, vaši letni koncerti pa so več od tega…
Tukaj ste se dotaknili vprašanja, ki bo v prihodnosti še trd oreh. V etnologiji je namreč prisotna vrsta dilem, kako poustvarjati gradivo iz preteklosti. Sam menim, da se ni potrebno, kakor se je trdilo v preteklosti, čisto natančno držati zapisov. Do določene mere se je seveda treba, vendar se je potrebno zavedati, da naše poglede na preteklost konstruiramo sproti in s tem že nehote posegamo v gradivo.
Če so v preteklosti plesali zase ter šege in navade doživljali po svoje, danes doživljanja tistih ljudi ne moremo podoživeti. Skozi elemente, ki jih vzamemo iz preteklosti, moramo narediti predstavo, ki je blizu sodobnemu človeku, da jo bo ta lahko ponotranjil. Mene pravzaprav niti ne zanima natančno, kako so plesali. Bolj me zanima ozadje, kaj se je poleg plesa še dogajalo. Zanima me tudi, kaj občutijo gledalci med našo predstavo.
Ko element iz preteklosti preneseš v sedanjost, ga postavljaš v kroge in diagonale, ta ples ni več enak plesu, kakršen je bil v preteklosti. Plesišče je bilo včasih majhno, ljudje so na njem marsikaj počeli, improvizirali, na odru pa tega ni mogoče narediti. Seveda lahko plesalce poskusiš naučiti nekih improvizacij, vendar je to težko. To niso več isti ljudje, ponotranjili so drugačne gibalne kode in to je ključnega pomena.
Poleg tega je drugače, če se plesa naučiš in ga treniraš določeno število ur na teden, ali pa če ga ponotranjiš skozi socializacijo. To sta dva zelo različna procesa, dva ločena svetova, med katerima delujem kot mediator.
In ker se zavedam razlik med njima, si lahko več privoščim. Prav zato je skupina France Marolt ključna, je tista, ki uvaja nove pristope v poustvarjanju. Kot edini v Sloveniji smo v zadnjih letih tudi začeli dobivati kritike, ki nam priznavajo, da smo naredili velike korake in v določenih segmentih celo prehiteli samo znanost.
Pri vaših nastopih imajo pomembno vlogo kostumi. Kako ste za njih poskrbeli za letošnji letni koncert?
Ker smo letos ostali brez programskih sredstev ministrstva za kulturo, si nismo mogli privoščiti novih. Njihova izdelava je namreč izjemno draga, morajo pa biti dobro narejeni, če hočemo, da učinkujejo na odru. Se pa na srečo lahko pohvalimo z največjim fundusom folklornih kostumov na Slovenskem. Zato smo si letos pomagali tako, da smo najprej pogledali, kaj imamo, in del potrebnih kostumov poiskali znotraj fundusa, posamezne oblačilne kose pa smo si izposodili od drugih skupin. Tako smo ustvarili podobe, drugačne od tistih, ki jih občinstvo že pozna.
Kostumi so dragocenost, pravila nošenja so izjemno stroga…
To drži. Pravila obnašanja v kostumih so pri nas izjemno stroga. Plesalci v kostumih ne smejo ne jesti in ne piti, ne smejo kaditi. V njih ni sedenja, saj se pomečkajo, oziroma je možno sesti le na poseben način. Tudi hoje po stopnicah v kostumih se je potrebno naučiti, saj ta v širokih krilih ni enostavna. Poleg tega ni dovoljeno odlagati posameznih kosov. Enako stroga pravila veljajo glede pričesk in ličenja. Plesalci morajo tudi sneti ves nakit, očala niso dovoljena. Učinkovati mora celoten videz.
Vaši letni koncerti so vedno izjemno dobro obiskani, za letošnjega imate napovedano tudi že ponovitev…
Marolt je neke vrste blagovna znamka. Ljudje radi pridejo na naše letne koncerte, saj vedo, da bodo vedno znova videli nekaj novega. Tudi letošnji je že bolj ali manj razprodan, zato smo se odločili za ponovitev. Ta bo 18. maja v Kulturnem domu v Črnučah.
Na Slovenskem delujejo številne folklorne skupine, a seveda na drugačnem nivoju kot skupina France Marolt…
Vedno se je potrebno vprašati, kaj želimo. Pri nas je ljubiteljska kultura izjemno širok pojav. Imamo mrežo 5000 društev, v ljubiteljski kulturi sodeluje 100.000 ljudi. To je največja kulturna inštitucija, žal pa ima država do nje mačehovski odnos. Seveda pa so funkcije teh društev različne. Pri enih gre za čisto sociološke vidike, denimo društva za tretje življenjsko obdobje, ki jih je potrebno spodbujati, saj pomenijo kakovostno preživljanje prostega časa.
Bi pa opozoril, da nimamo zavedanja, da je celotno dejavnost potrebno razvijati, kar na področju folklore počne ravno Marolt. Da obstajajo neki reprezentativni oziroma vrhunski predstavniki posameznih dejavnosti, ki lahko konkurirajo v mednarodnem prostoru. Marolt je skupina, ki se lahko postavi ob bok denimo hrvaškemu Ladu, ki je profesionalni ansambel, ali pa srbskemu Kolu in makedonskemu Tancu.
Skupina je bila pred 66. leti ustanovljena z namenom, da se profesionalizira, kar pa država do danes ni storila. Ne glede na to, pa je France Marolt vrhunska skupina, ki ohranja primat na Slovenskem.
Ustanovitelj skupine France Marolt je leta 1948 začel s tremi plesnimi pari. Koliko članov šteje skupina danes?
Trenutno smo v fazi prestrukturiranja, saj je prišlo do menjave generacij. Sedaj bi nas lahko našteli okoli 80, vendar še ne nastopajo vsi. Imamo več skupin in brucovska še ne nastopa. Po prvi avdiciji morajo plesalci najprej eno leto delati, nato sledi druga avdicija in šele nato lahko stopijo na oder.
Kot ste že omenili, ste letos ostali brez programskih sredstev ministrstva za kulturo, niste pa edini. Brez njih je ostal denimo tudi APZ Tone Tomšič in še kdo. Kako boste “zvozili” letošnje leto?
Ministrstvo je letos odreklo sredstva vsem že uveljavljenim oblikam kulturnega udejstvovanja. Sam menim, da je to krivično, saj te, četudi delujejo že toliko let, nisi zastarele in preživete. Kar se financiranja tiče, zaenkrat nismo rešili nič. Na ministrstvu se še dogovarjamo, ali bi se dalo še kaj storiti.
Ker pa se zavedamo, da je na kocki obstoj društva, smo šli v ekonomsko dejavnost in se začeli dogovarjati za nastope. Naš cilj je preživeti na trgu, kar je grozljivo, saj se moramo usmerjati v stvari, ki so na pogled všečne, da bomo pridobili sredstva za projekte, kot je denimo letni koncert. Do konca leta imamo tako že dogovorjenih 40 koncertov v ekonomskem programu, ob tem nas čaka še turneja na Nizozemsko, oddelati pa moramo tudi klasičen program.