Četrta velikonočna nedelja je opredeljena kot nedelja Dobrega pastirja, saj nam besedilo Janezovega evangelija predstavlja to pomenljivo podobo, s katero se Jezus predstavlja svojim učencem vseh časov. On je tisti, ki skrbi, vodi in brani svojo čredo in jo mora zaščititi pred vsemi oblikami agresije in razpada.
Ko se sveti Janez osredotoči na to podobo, izhaja iz dejanskega opazovanja, kako so Judje živeli v Palestini. Večinoma so bili pastirji. Pravzaprav so bili tudi pastirji, ki so prvi prispeli v betlehemsko jamo, da bi veselo sprejeli novorojenega Odrešenika, in postali prvi misijonarji v tem kontekstu pričakovanja in upanja za vse judovsko ljudstvo.
Jezus si prilasti to podobo, ki je med ljudmi običajna in znana, da bi razumeli pomen njegovega poslanstva. Sam sebe zato imenuje dobri pastir.
Ta »jaz sem dobri pastir« nas napotuje na samo identiteto Boga, ki je to, kar je. Jezus pogosto uporablja ta izraz, tako med svojim javnim delovanjem kot po svojem vstajenju: Jaz sem, ne bojte se,« večkrat izjavi. Ko je pastir tam, ovce varno in hitro hodijo na prave pašnike, kjer lahko črpajo moč in energijo vseh vrst in kjer se lahko potikajo po pašnikih, da živijo ljubezen in dobrodelnost.
Jezus sam pojasnjuje ta izraz v svojem govoru o samopodobi, o osebnem priznanju pred svetom in tistimi, ki ga želijo sprejeti. Pravi, da je najpomembnejše, kar lahko naredi dober pastir, to, da da življenje za ovce.
Poverilnica dostopa dobrega pastirja do človekovega srca je sposobnost darovati samega sebe in dati svoje življenje za čredo.
Pomen tega je za nas vernike zelo jasen in je tesno povezan s cerkveno stvarnostjo, v katero smo potopljeni po daru krsta.
Ker je Cerkev skupnost vernikov, vidnih in duhovnih hkrati, potrebuje vodnike in voditelje, da ne vodijo vojn in se borijo za prevlado nad drugimi, ampak da služijo in dajejo življenje, kot to počne vsak pravi pastir pred nevarnostmi ki se dviga nad njegovo čredo.
Sklicevanje na preroško poslanstvo tistih, ki jih Gospod izbere za vodenje svetega Božjega ljudstva, odrešenega z njegovo najdragocenejšo krvjo, je očitno. Njegovo življenje, ki je bilo dano za nas, je zgled vsakega darovanja, še posebej za tiste, ki so bili po poklicanosti in ne po interesu in postavitvi poklicani, da vodijo Božje ljudstvo na različnih ravneh in z različnimi nalogami v Cerkvi.
Jezus je vrhovni pastir naših duš in v njem drugi pastirji dobijo vrednost, pomen in globino, začenši od vrhovnega papeža in se povzpnejo do drugih pastoralnih osebnosti v katoliški Cerkvi; škofje, duhovniki, diakoni in verniki laiki, ki sodelujejo na različnih področjih župnijske in škofijske pastorale.
V očitnem nasprotju z dobrim pastirjem se dramatično pojavi lik plačanca, čeprav je bil poznan v trgovskih in gospodarskih krogih Jezusovega časa in pred njim. V nasprotju z dobrim pastirjem je pravzaprav ta nezanesljivi subjekt, ki je najemnik. Jezus želi poudariti to nasprotje in to nasprotje ne samo podob, temveč resničnega življenja, ko reče, da najemnik – ki ni pastir in mu ovce ne pripadajo – vidi prihajajočega volka, zapusti ovce in zbeži proč, in volk jih ugrabi in razkropi; ker je najemnik in mu ni mar za ovce.”
Dejstvo je, da če človek ali stvar ne pripada nam, je ne čutimo za svojo, je ne doživljamo kot svojo, ampak jo zapustimo in je ne zaščitimo pred nevarnostmi.
To je vedenje najemnika, kar dobesedno pomeni tisti, ki se prodaja za denar. On je pravzaprav tista oseba, ki opravlja svoje delo za plačilo. Običajno se nanaša na dejavnosti in storitve, ki bi se morale izvajati liberalno, brezplačno ali pri katerih plačilo ne bi smelo biti glavni interes, za kar izraz predvideva a je konotacijo skrajnega prezira.
S temi besedami Jezus resnično želi obtožiti tega “plačanca”, hladnega in preračunljivega v lastnih interesih, ki pred prihodom grabežljivih volkov pobegne in zapusti čredo. Na koncu se mu ne zgodi nič, saj gre za plačano delo in je zato svobodno prepuščen tveganju in nevarnosti.
Jezus pa, ko se srečuje s podobnimi temami, ogroženimi z denarjem, ponavlja, da je on dobri pastir in da pozna svoje ovce. Po drugi strani pa ovce dobro poznajo svojega pastirja. In v svojem govoru dodaja, da »tako kot Oče pozna njega in on pozna Očeta, tako pozna vsako svojo ovco. Znanje, ki vodi do najvišjega darila samega sebe. Spoznanje ni nič drugega kot polna in popolna ljubezen, h kateri mora stremeti vsako bitje po vzoru Kristusa, dobrega pastirja.
Ta ljubezen in spoznanje nista omejena na vlaganje v tiste, ki to ljubezen vračajo z darom vere in so torej del Kristusove črede, ampak se razteza na vse. Nihče ni izključen iz te pozornosti s strani Odrešenika.
Zato Jezus pravi, da ima še druge ovce, ki ne prihajajo iz njegovega hleva, in da mora tudi njih voditi na pašnike večne odrešitve.
Hkrati pa Jezus zaupa v človečnost in s sporočilno preprostostjo pravi, da bodo druge ovce, ki niso v njegovi staji, poslušale njegov glas in postale ena čreda, en pastir. To je v veliki želji in upanju Boga in tistih, ki verujejo vanj.
Edinost človeštva pod okriljem besede, ki odrešuje in ki je Kristus in nihče drug. Ljubezen, ki jo Oče izkazuje Sinu, se potrjuje v tem, da Jezus daruje svoje življenje za zveličanje sveta. Jasno sklicevanje na trpljenje, smrt in vstajenje, ki zadevajo samo in izključno Kristusa in v katerih vsaka človeška oseba, predvsem pa vsak kristjan, dobi pomen in vrednost. Čutiti in živeti kot bratje je apostolska in misijonska naloga vsakega dobrega pastirja, pa naj bo to papež, škof, duhovnik, župnik, redovnik, redovnica, laik, politik, upravitelj, ekonomist ali drug poklic ali človeška dejavnost. Zgodovina je imela veliko plačancev v vseh okoljih. Zdaj je čas, da smo pastirji s srcem in občutljivostjo Kristusa, dobrega pastirja, ki nas je vse naredil za brate v svojem trpljenju, smrti na križu in vstajenju.
Evangelist Janez sam to ponavlja v besedilu drugega nedeljskega berila, vzetega iz njegovega prvega pisma: »Preljubi, vidite, kakšno veliko ljubezen nam je dal Oče, da se imenujemo Božji otroci, in res tudi smo! Zato nas svet ne pozna: ker ni poznal njega.” Sin, ki ga ljubi Oče, je velik Božji dar človeštvu. Kristus nas je pripeljal v stanje, da smo Božji otroci, prav zdaj. Ta absolutna resnica vere nas prisili, da pogledamo onkraj sedanjosti in nas spodbudi, da jo čakamo v veri, upanju in ljubezni. Pravzaprav »še ni razkrito, kaj bomo. Vemo pa, da ko bo ponovno prišel, mu bomo podobni, ker ga bomo videli takšnega, kot je.«
Čakanje na prihod Gospoda drugega in dokončnega adventa bo razkrilo vse, česar danes, omejeni pri vstopanju v skrivnosti Boga in vere, ne moremo vedeti.
Naj bo to, kar danes beremo v odlomku prvega berila, povzetega iz Apostolskih del, v katerem se sveti Peter sooči s tistimi, ki želijo ovirati njihovo delovanje oznanjevanja in širjenja evangelija, ki ne poteka le z besedo, ampak tudi s čudeži, ki jih vstali in vnebohodni Gospod še naprej dela po svojih učencih: »Voditelji ljudstva in starešine, glede na to, da nas danes sprašujejo o koristih tega bolnika, to je, po čem naj se reši. , naj bo znan vsem vam in vsemu ljudstvu Izraelovemu: v imenu Jezusa Kristusa iz Nazareta, ki ste ga vi križali in katerega je Bog obudil od mrtvih, stoji ta človek pred vami ozdravljen.« Peter tako na eni strani poudarja Kristusovo delo, ki se nadaljuje v Cerkvi in v svetu, na drugi strani pa se tisti, ki so bili odgovorni za Jezusovo smrtno obsodbo, soočajo s svojo odgovornostjo in z močjo, Peter, poln Svetega Duha , pravi, da je »Ta Jezus tisti kamen, ki ste ga vi, zidarji, zavrgli in je postal vogelni kamen«. Izraz, ki izraža bistvenost in nepogrešljivost Kristusa za vsako duhovno in zgodovinsko gradnjo tudi za Izrael, začenši od vogelnega kamna slavnega templja svetega mesta. In ponavlja tisto, kar je bilo zdaj osrednje jedro apostolske kerigme: »V nikomer drugem ni odrešenja«, če ne v Jezusu Kristusu. “Kajti pod nebom ni danega ljudem nobenega drugega imena, po katerem bi se potrdilo, da smo odrešeni.”
Ljudje 3. tisočletja moramo biti prepričani o vsem tem in kot kristjani narediti vidno skrivnost Kristusovega odrešenja s svetostjo in dobroto našega življenja.
