Ko na drugi strani spremljam nesposobnost voditi ter upravljati državo in družbo, v kateri se celi dve leti nekatere zadeve niso popolnoma nič spremenile ali pa zelo malo, sem tudi sam upravičeno zaskrbljen. Predvsem pa razumem nemoč spoštovanega urednika.
Pravzaprav je dve leti po volitvah v Sloveniji stanje žalostno in zaskrbljujoče. Navedeno dejanje je le realno ogledalo stanja v družbi in državi, ki ni dobro. Prej nasprotno. Po dveh letih avtokracije Janeza Janše in vseh njegovih vestnih podpornikov, ki so se, mimogrede, po volitvah izgubili kdove kam, malo k Zoranu Jankoviću, veliko pa na delovna mesta v državni upravi in nekaj morda k različnim strokovnim institucijam, organizacijam, agencijam in državnim firmam, lahko samo rečem, da res razumem ravnanje urednika Nejca Jemca.
Ne razumem pa, kako v dveh letih trenutni oblastniki ne znajo rešiti vsaj nekaterih problemov v zdravstvu, javni upravi, pravosodju, na področju zunanjih zadev in še kje. Sami izgovori resnično ne zadovoljujejo nikogar več. To, da nečesa ni možno narediti, ker da je bilo 30 let vse »zavoženo« in sedaj tega na hitro ni mogoče rešiti, je zelo slaba tolažba. Z vedno novimi nespametnimi potezami sedanjih oblastnikov in nadaljevanjem iste oziroma enake prakse, z enakim razmišljanjem in celo z istimi ali enakimi akterji, je seveda korak naprej nemogoč. Če samo še omenim, da je tudi na področju slovenske zunanje politike stanje enako katastrofalno, potem nisem povedal nečesa novega. Kar naenkrat se vsi sklicujejo na mednarodno pravo, ko pa ga predhodno sami ne spoštujemo, je seveda to pozabljeno.
Prav tako moram poudariti, da sta dve vrednoti, ki sta na vrhu vsega ostalega: spoštovanje življenja in zdravja. Seveda pride zatem še delo, enakost in vse ostale. A vendar, če ni prvih dveh, je vse ostalo skoraj brezpredmetno. Dokaza sta Gaza in zdravstvo v Sloveniji. In tukaj v teh dveh letih Golobove vlade ni bilo narejenega nič. Nadaljevalo se je »politično šminkiranje« na mednarodnem parketu, krepitev reševanja sporov na nasilen vojaški način, s krepitvijo vojaške zveze Nato in agresivno vojaško politiko, nabavami orožja ter poudarjanjem vojaškega načina razmišljanja. Usmerjenost v mir je izostala.
Na domačem političnem parketu pa je več kot vidna privatizacija javnega zdravstva. Sklicevanje na nemoč države oziroma na to, da se ne da nečesa storiti, da imamo pravne omejitve itd., je iskanje izgovorov ter opravičil, v katerih pa je Robert Golob odličen. Prav tako me ne zadovoljuje prikrita pretnja, da če ne podpiramo te vlade in te politike, se bodo vrnili Janez Janša ali Anže Logar, Aleš Hojs in podobni »ustavno nepogrešljivi« opozicijski politiki ter da bo potem še slabše. Ne, ne pristajam ne na ene in ne na druge! Zahtevam drugačno politiko in druge ljudi, ki bodo sposobni to politiko izpeljati.
Čeprav sem pred dvema letoma na protestih zagovarjal tezo, da niso vsi politiki enaki, me sedanji odločevalci prepričujejo, da temu ni tako. Ko pridejo na oblast, so krepko enaki. Škoda, ker s tem izgubijo svojo verodostojnost in človečnost. Sicer pa, vsakdo je imel in ima svojo ter za vse druge skupno priložnost. Ali jo izkoristi ali pa ne, je tudi ali pa predvsem njegova zadeva.
Miloš Šonc, Grosuplje
