Sanje čebele samotarke
Na vrtu pred svojim domovanjem poskušam po najboljših močeh skrbeti za domovanje nečloveških živali, saj je stanovanjska problematika zanje še slabša kot za ljudi, kar žal ne velja le za Ljubljano, zasičeno z airbnbji, hoteli s petimi zvezdicami in luksuznimi kondominiji. Ko rečem po najboljših močeh, se že malo zlažem, kot tisti prodajalci »komfortnih stanovanj«, za katera potencialni kupec ob ogledu ugotovi, da so plesniva kletna garsonjera z oknom v velikosti strelne line za ceno 350.000 evrov.
A moja laž je poštenjakova, saj sem primerna bivališča za ptice in žuželke res razpostavila, le vzdržujem jih ne najbolje. Gnezdilnice za sinice in njihovi velikosti podobne ptice lani nisem očistila, zato je sinička našla nadomestno bivališče v gnezdilnici za taščice, ki sem jo postavila med debele korenine bršljana. Ker hiške nisem pritrdila, se stalno bojim, da jo bo veter vrgel ob tla, a zdaj je, kar je. Gospod in gospa sinica sta notri naredila gnezdo iz pasjih dlak, mahu in drugih mehkih materialov. Gospa sinica zdaj na njem potrpežljivo sedi kljub Lotovemu divjemu laježu na vsakega mimoidočega psa.
Na drugem koncu vrta sem hotel za žuželke, ki sem ga skoraj uničila prvo leto ob nakupu – pustila sem ga na dežju, zato se je les razcvetel –, obesila pod luč na fasadi in po daljšem obdobju samevanja se je vanj naselila čebela samotarka. Nekaj dni je v luknjici samo prespala. Tako mirujoča me je spominjala na Japonce, ki živijo v stanovanjih velikosti spalnika na vlaku. O čem sanjajo čebele samotarke? Ali sanjajo o družini, tako kot o njej lahko res le sanjajo mladi, ki si s svojo plačo nikoli ne bodo mogli privoščiti niti plesnive kletne garsonjere?
A zatem je čebela samotarka krenila v akcijo. Gnezdo, v katero je znosila zalogo hrane in odložila jajčeca, je v dveh dneh vročičnega letanja sem in tja zadelala z blatom. Nato je odletela v neznano. V hotelu za žuželke so razen ene prazne vse druge sobe. Goste vabim s cvetovi rož, sadja in dreves, a nikogar ne premamijo. Žuželke in ptice izginjajo. Kakor »staroselski« prebivalci mest. Nadomeščajo jih turisti, ki niso vedno dobra novica.
