Ustavno sodišče je s šestimi glasovi proti trem sklenilo, da zakonodaja, ki ureja pravice izbrisanih, ni v neskladju z ustavo. Toda kot v pritrdilnem ločenem mnenju piše predsednik ustavnega sodišča, se je večina sodnikov sprva strinjala, da je zakon v problematiziranih delih neskladen z ustavo, vendar nato nobena verzija končne odločitve v to smer ni dobila zahtevane večinske podpore. Nazadnje so sprejeli diametralno nasproten kompromis.
Ključno vprašanje, ki se je pri obravnavi zadeve postavljalo, se nanaša na ustavno dopustnost zakonskega določila, po katerem so morali izbrisani dokazovati, da so se po prvih petih letih od izbrisa poskušali vrniti v Slovenijo. »Pritožniki menijo, da bi morala država status osebe s stalnim prebivališčem priznati oziroma vrniti vsem izbrisanim osebam po uradni dolžnosti ter jim s tem omogočiti tudi možnost zahtevati odškodnino, brez ozira na to, ali so se po zapustitvi Republike Slovenije vanjo poskušali vrniti ali ne,« je predsednik ustavnega sodišča Matej Accetto v pritrdilnem ločenem mnenju pojasnil ključno vprašanje, na katerega ustavni sodniki niso zmogli najti odgovora, s katerim bi se strinjalo vsaj pet sodnikov – čeprav so se načeloma strinjali, da aktualna zakonodaja dejansko ni v skladu z ustavo.
»Norčevanje iz prava in razuma«
H končni odločitvi ustavnega sodišča, ki je nazadnje sklenilo, da je zakonodaja vendarle v skladu z ustavo, je nazadnje pripomogel tudi predsednik ustavnega sodišča: »V takem primeru sem se sam čutil zavezanega, da podprem izrek, v skladu s katerim ustavno sodišče ni ugotovilo neskladja z ustavo. Alternativa bi bila dolgotrajnejša visečnost zadeve oziroma čakanje na personalno spremembo sestave ustavnega sodišča. Še zlasti v primeru, ko pri obravnavi sicer lahko sodeluje vseh devet sodnikov, to po moji oceni ne bi bil pravi pristop ustavnega sodišča za iskanje večinske odločitve,« je Accetto obrazložil svoj glas, s katerim je pritegnil večinski odločitvi. V primeru, ko ustavno sodišče ne more sprejeti večinske odločitve o protiustavnosti neke zakonske določbe, se mu zdi namreč bolj korektno, da ta določba pač ostane v veljavi.
Končna odločitev, pa tudi način njenega sprejema, sta pričakovano razburila nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica, ki je v imenu izbrisane družine Ristić vložil ustavno pritožbo, na podlagi katere je ustavno sodišče nato presojalo tudi ustavnost zakonodaje: »Da so za to sramotno odločbo, ki je norčevanje tako iz prava kot iz zdravega razuma, glasovali štirje sodniki, ki najbrž res mislijo tako, kot v njej piše, glede na njihovo nazorsko orientacijo sicer ni prav veliko presenečenj. Hujša sramota pa je to, da sta za to odločbo glasovala tudi dva, ki se z njo nista strinjala! Zakaj, je pojasnil predsednik sodišča v svojem ločenem mnenju, da bi si s tem vsaj malo opral slabo vest ob tem dejanju: ker se pet nasprotnikov take odločbe ni moglo zediniti med seboj, kako naj bi se glasila ravno nasprotna odločba! In sta potem on in še nekdo – da ne bi zadeva ostala nerešena - raje glasovala za nekaj, s čimer se ne strinjata,« odločitev ustavnega sodišča komentira Krivic, ki je že napovedal pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Krivic je sicer izrazil spoštovanje »tistima dvema sodnicama in enemu sodniku, ki so si tu upali reči bobu bob«. To so Rajko Knez, Neža Kogovšek Šalamon in Katja Šugman Stubbs.
