In sedaj ne zgolj retorično vprašanje. Ali je kršitev konkurenčne prepovedi delati pri drugem delodajalcu, če tvoj delodajalec organizacijsko, kadrovsko in prostorsko ni sposoben opravljati vseh storitev s svojega področja? Mnogo storitev pri drugih delodajalcih pa je itak občasnih ali priložnostnih.
Sam sem imel to možnost, da sem lahko delal pri več delodajalcih predvsem na specialistični ravni in na začetku kariere tudi kot splošni zdravnik. Nikoli ni moj delodajalec tega problematiziral, ampak je to celo vzpodbujal. Naj samo za ilustracijo omenim le eno ustanovo, kjer sem daljši čas delal in tako pomagal reševati slabo dostopnost do nekaterih zdravstvenih storitev. To je bilo v ZD Kočevje, kjer dlje časa niso imeli specialista moje specialnosti. Poleg mene so sočasno hodili delat še drugi specialisti, kot na primer ortoped, diabetolog, psihiater itd. In trdim, da je tako delo dobrodošlo za obe strani, tako za drugega delodajalca, ki potrebuje določene storitve in nima zdravnika ustrezne specialnosti, kot tudi za delojemalca, ki lahko svoje znanje in izkušnje prenaša s sekundarne na primarno raven in obratno.
Poseben problem pa je dodatno delo upokojenih zdravnikov, ki so že dosegli maksimalno delovno dobo in s tem pravico do polne pokojnine. Ko sem pred kratkim poslušal razpravo na to temo v parlamentu, sem slišal toliko nebuloz in zavajanja, da je to kar simptomatično za naš družbeni diskurz.
Trenutno lahko upokojenci, ki delajo do 65. leta starosti, prejemajo poleg plače še do 40 % predvidene pokojnine, ki bi jim je bila odmerjena ob izpolnjevanju pogojev. Kdo in zakaj se je spomnil ravno 40 % in zakaj samo do 65. leta, ne vem. Vem pa, da je to diskriminatorno do tistih, ki so starejši kot 65 let, ker ti ne prejmejo nič. Imel sem sodelavko, ki je bila nekoliko mlajša in je po izpolnitvi pogojev za polno pokojnino prejemala še omenjeni dodatek, jaz pa nič, ker sem bil pač starejši od 65 let. Ali je tu kakšna logika?
Ob sedanjem in tolikšnem pomanjkanju zdravnikov je ukrep omejevanja dela upokojenih zdravnikov neumnost brez primere. Edini razlog, ki je bil tehten v omenjeni razpravi, je bil, da upokojenci otežujejo vstop mladim na trg dela. Vsi ostali argumenti pa so bili iz trte izviti in brez realne osnove. Ali delo upokojencev, od katerih večina dela le krajši delovni čas od 40 ur tedensko, predstavlja konkurenco? Komu, Zpizu? Je pa tako ali tako od delodajalca odvisno, ali in za koliko časa zaposli upokojenca. Ni pa nepomembno, da se od dela upokojencev plačujejo tudi vsi prispevki, kar je samo še dodatna korist za javne finance. Ampak ne. Mi raje sprejemamo ukrepe z omejevanjem dela zdravnikov, kar ima že svoje negativne učinke. Na žalost politika živi od izkrivljanja dejstev in daleč od realnosti.
Treba pa je še posebej poudariti, kar se kar prepogosto pozablja, da se vedno in še posebej v času zdravniške stavke ponovno problematizira le delo zdravnikov, kot da so zdravniki edini javni uslužbenci, ki opravljajo dela pri drugih delodajalcih. Nihče pa ne problematizira dela drugih javnih uslužbencev, od katerih imajo nekateri celo svoja podjetja, ki še kako predstavljajo konkurenco svojim delodajalcem (tudi državi!). Ali je treba biti bolj konkreten? Mislim, da ne, saj je dovolj primerov, ki to samo potrjujejo. Malo samokritičnosti in objektivnosti nam bi vsem koristilo.
prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj
