Tema: Reševanje partnerskih težav
Pozdravljeni, Stara sem 32 let in pred letom sva z partnerjem zaključila vezo, ki je trajala enajst let. No, v bistvu nisva dokončno zaključila veze, ampak sva si vzela čas, da spoznava ,kaj pravzaprav hočeva v življenju, v kakšnem okolju želiva živeti, če si želiva otroke, kaj potrebujeva in kaj lahko realno pričakujeva drug od drugega. Večino razmerja se s tem nisva ukvarjala in se imela večino časa povsem v redu. Potem pa naju je oba udarilo življenje. Sovrstniki so ustvarjali družine, gradili kariere, midva pa sva spoznala najino praznino. Predvsem naju je bolelo spoznanje, da sva še vedno otroka, polna kompleksov, ki izhajajo iz družin iz katerih izhajava in da zato nikoli nisva znala razmišljati o svojih želja. S tem se nisva znala spopasti skupaj, ampak sva se začela umikati in zapirati vase. Zato sva se bolj ali manj sporazumno dogovorila, da poskusiva vsak zase poglobljeno spoznati svoje želje in v doglednem času doreči, če si želiva ponovno zaživeti skupaj kot odrasli osebi. Odselila sem se na svoje. Leto je mimo, v tem času sem sem bolje spoznala samo sebe, misli še urejam, želja po ponovni vezi pri meni ostaja, vendar ne za vsako ceno, kot sem še vztrajala v prvih mesecih po razhodu. Tudi partner (bivši partner) veliko dela na sebi. Drugih partnerjev v tem času nisva imela, tudi si jih ne želiva, še vedno čutiva ljubezen. Druživa in pogovarjava se, večinoma se zelo konstruktivno poslušava . Sam pravi, da se še ne more opredeliti glede naju. Ne pritiskam nanj, saj tudi sama še zbiram misli. Menim, da sva sedaj veliko bolj povezana, kot sva bila preje, da čutim večjo vzajemnost med nama in da nama gre dobro. Zanima me vaše mnenje, ali je naivno upati, da lahko tak pristop reševanja težav reši odnos? Hvala za odgovor.