»Sprejeta je bila ob 14. uri. Po petih urah čakanja se ni zgodilo še nič, po desetih tudi ne. Potem postaneš malo nestrpen, kajne? Okoli enih sem vstopila skozi avtomatska vrata pogledat, ali se bo kaj premaknilo. In sem ostala brez besed. Hodniki so bili natrpani s posteljami na obeh straneh, pacienti – večinoma starejši –, nekateri z vročino, mnogi glasni zaradi bolečin, eden okrvavljen, eden pobruhan, drugi bolj ali manj potrpežljivo čakajoči ... Medicinske sestre in bratje so pomagali levo in desno, čistilka je brisala ... Pogled, ki je spominjal na prizor iz vojnega filma. Pa čisto nič ne pretiravam. Samo umaknila sem se v čakalnico, kjer je čakalo še kakšnih dvajset pacientov za internistično prvo pomoč,« opisuje razmere naša bralka, katere polno ime hranimo v uredništvu.
In nadaljuje: »Ko kot bolnik čakaš 12 in več ur na hodniku, si milo rečeno res utrujen od vsega. No, ob petih so naju poklicali. Zdaj bomo pa na vrsti! Razočaranje. Šest pacientov je prišlo do postelje na hodniku! Da bodo lažje čakali. Hvala ustrežljivim medicinskim sestram in bratom, ki so se pomikali od pacienta do pacienta in spraševali, ali kdo kaj potrebuje. Do devetih nobenega dogajanja na našem hodniku, ker so bili na vrsti še vsi pred nama. Občudujem mlade zdravnike. Žal ne poznam njihovih imen, sicer bi jih javno pohvalila. In sestre tudi. Ob desetih, torej po 19 urah, sva končno prišli na obravnavo. Res so se potrudili. Potem spet čakanje na naslednji pregled, posvet z zdravnikom ter napotki in okrog treh, torej po 25 urah, sva zapustili urgenco. Štirje pacienti, s katerimi sva se spoznali v teh razmerah, so ostali na hodnikih. Si mislite, v kakšnem stanju je bila sorodnica? In vsi bolniki, ki so še ostali tam? Kaj želim povedati? Občudujem medicinsko osebje, da je sposobno delati v takih razmerah. Za vse paciente sta bila v nočni izmeni po besedah osebja na voljo dva (!) zdravnika. V javnosti so takšne kritike zdravnikov, da je joj. A treba je kritizirati organizacijo tistih, ki so zadolženi, da organizirajo delo. Oni so v senci. In politiko, ki to dopušča. Saj politiki tako ali tako ne čakajo na urgenci in jim je za to vseeno!«
O prepolni urgenci in dolgem čakanju smo v Nedeljskem dnevniku že večkrat pisali, a stvari se, kot vse kaže, ne izboljšujejo, ampak ravno obrnjeno. Kaj se torej dogaja, smo vprašali doc. dr. Hugona Možino, vodjo internistične prve pomoči (IPP) v UKC Ljubljana (UKCL). Priznava, da težava ni tako enoznačna, kot je morda videti na prvi pogled.