Ocenjujemo gostilne: Restavracija Tabor, Podbrezje

Podbrezje, nekako na pol poti med Kranjem in Radovljico, se skorajda dotikajo gorenjske avtoceste. V tem drobnem kraju je že tri desetletja Restavracija Tabor. Zdaj jo že četrto leto vodi Mateja Markič. Lastnica kuhinjo prepušča chefu Gašperju Kordežu in njegovemu pomočniku Maksu Pogačniku, še en pomemben člen te restavracije, ki je že vsa leta znana predvsem po ribjih jedeh, pa je natakar Samo Gros.

Dobro je vedeti: Restavracija Tabor; Mateja Markič, chef Gašper Kordež; Podbrezje 246, 4202 Naklo; tel: 04 53 30 131; splet: restavracija-tabor.si; urnik: od srede do sobote med 12. in 22. uro, nedelja med 12. in 18. uro, v ponedeljek in torek zaprto; degustacijski meni: 6 hodov 48 evrov; vinska klet: 110 etiket.

Pozdrav je bil obetajoč: na mizo je sočasno z nami prispel še topel, doma spečen kruh z bučnimi, sončničnimi in lanenimi semeni, v leseni šatulji nas je čakal solni cvet iz piranskih solin, v temni steklenički oljčno olje monte rosso, ki ga gorenjski dvojec Gorjanc-Dubokovič prideluje v hrvaški Istri.

Goveji karpačo

Med hladnimi predjedmi smo se odločili za goveji karpačo in hobotnico v solati. Karpačo je bil sočen in uležan, za slanost so poskrbele rezinice parmezana. Hobotnica je bila usklajeno začinjena. Obe predjedi bi lahko uvrstili med klasične, a zgledno pripravljene.



Naslednja postaja: fuži s črnim tartufom in rižota s šparglji. Pri obeh jedeh je chef Kordež pokazal, da obvlada sceno, saj ni naredil tipičnih kuharskih napak, ki jih tako pogosto srečamo. Fuži so bili mojstrsko pripravljeni: niso bili prekuhani, ampak so se ponašali s prav lepo strukturo in uigrano sladkobnostjo, ki so jo dopolnile zemeljske note tartufov. Podobno natančno je bil pripravljen riž, ki je bil kuhan na zob, v rižoti pa (k sreči) ni bilo zaznati presežkov masla ali drugih mlečnih dodatkov, ki bi pokvarili čist okus špargljev, zraslih v neposredni bližini restavracije.

Preberite tudi: Kavarna z banko

Vina

Pri vinski spremljavi smo se ustavili pri treh imenih: malvazija (2018) iz vipavske kleti Cigoj je lahkotno zaplesala ob hobotnici in se nato podaljšala v spremljavo k špargljevi rižoti. Rebula (2017), ki jo je v Goriških brdih pridelala družina Erzetič, je s svežino in mehkimi zaključki usklajeno dopolnila karpačo. Malvazija (2016) briškega vinarja Uroša Jakončiča, znanega pod imenom Iauqin, pa se je imenitno ujela s fuži, dopolnjenimi s črnim tartufom.

Tunov file

In glavna jed? Da bo morska, je bilo jasno že ob vhodu v restavracijo, ki jo krasijo morska dekoracija in prav takšna zvočna kulisa. A kaj naj izberemo: kovača, škarpeno, orado, brancina, škampe, školjke? Ali kar tunov file, ki nam je povedal predvsem to, da chef obvlada svoj posel, saj je imel ravno prav konkreten tunov zrezek hrustljavo skorjico, notri pa je bil sočen in nežen. Krasno ga je dopolnila lahkotna zelenjavna spremljava, v kateri so uigrane tone godli pire iz topinamburja, rezinice popečenih špargljev in čemaževo-špargljeva omaka. In, zanimivo: tudi tu je bila malvazija iaquin optimalna izbira.



Čeravno že prav fletno siti smo izbrali koromačevo panakoto s svežimi jagodami, kombinacijo, ki je v slovenskih gostilnah še nismo našli. Sladica je bila že na pogled popolna in zaradi rdečih jagod tudi fotogenična, ker v kuhinji niso pretiravali z želatino, pa je bila nežna, sofisticirana in uigrana. Koromač se je ravno prav okusil, jagode so bile sveže, čokoladna zemlja je okus samo še nadgradila. Namesto sladkega konca smo v morski gostilni sredi Gorenjske tako prijadrali do prave estetske senzacije!

Ocena okusojedcev:

Vrsta ponudbe: restavracija
Hrana, vino: 9
Postrežba: 9
Cena/kakovost: 9
Vtis skupaj: 9
Skupna ocena: 4

Preverite še: Ocenjujemo gostilne: Kucha, Ljubljana