Kramljanje z Agatho Christie: Bohinj je prelep za umor
Gospa, ki je izzvala toliko pozornosti, je mirno sedela na balkonu prvega nadstropja.
Skodelica z ostanki črne kave, fotoaparat, knjiga na kolenih in simpatično godrnjavi soprog med vrati; okvir, ki bi se nemara prilegal začetku razburljive zgodbe.
Manjkal je kajpak morilec.
Da, morilec je vsekakor manjkal, ampak mučitelji niso. Natakarji so vedeli povedati to in ono o reporterjih, ki so gospo nadlegovali z vprašanji.
Rekel sem: »Dober dan, gospa Agatha Christie, in lepo prosim, oprostite, ker vas nadlegujem.«
Pokimala je, še vedno sedé na stolu, popravila gube na svoji svetlo sivi obleki in s kretnjo roke pomirila soproga, ki mu je vsa reč očitno presedala, pa ni pozabil ob tem na svojo otoško vljudnost.
»Rekli so sicer, da bo Bohinj miren kraj, kjer lahko stara dama v miru preživi nekaj dni …« je rekla, pa je bilo videti, da so bile te besede izgovorjene tudi z mero humorja, ne jeze.
»Čeden kraj je tole,« je rekla potem. »Kako se reče tistim hribom tam zadaj?«
»Mislim, da je to Komna,« sem rekel. »Lep hotel je zgoraj.«
»Kako tako hitro zveste, da je nekdo prišel? Rekli so, da v Jugoslaviji ne bo težav z reporterji.«
»Težave z reporterji so povsod,« sem rekel. »To menda piše celo v eni od vaših knjig.« Pokimala je.
»Kanite morda napisati kakšno novo knjigo?« sem vprašal.
»Dvomim,« je rekel povsem nepričakovano soprog, ki se je medtem znova pojavil med vrati. »Pri teh letih ima človek pravico, da si odpočije, ni res?«
To je kajpak stoodstotno res, ampak nekako je bilo videti, da Agatha Christie ni povsem istega mnenja.
»Nikoli ni dobro povsem prenehati delati,« je rekla.
Iz njene sobe številka 106 v prvem nadstropju bohinjskega hotela Bellevue je imeniten razgled proti Stari Fužini. Medtem ko je pozirala fotoreporterju za posnetek, je živahno gledala po pokrajini.
Dva niza ogrlice sta zvončkljala okoli vratu.
»Bi se dalo zasnovati roman, ki bi se dogajal v teh krajih?« sem vprašal.
»Tega kota pa zares ne bi rada omadeževala z umorom,« je rekla. »Preveč lep je.«
»Najbrž je težko napisati toliko knjig in tako dobrih?« sem vprašal.
»Ni,« je odgovorila, »če človek pozna svoje delo. Jaz poznam svoje delo, ki je toliko specifično, da poleg poznavanja dela zahteva še poznavanje nekaterih drugih reči. Utopljenec ne more umreti zaradi zastrupitve…«
Neka vaša zgodba se dogaja v Jugoslaviji, kako to?
»Mislite na tisto o Orient expressu? Oh, ampak tista reč se menda ne dogaja v Jugoslaviji, ali pač? Če se prav spominjam, gre za neki vlak, pa nikjer ne piše, da pelje prav skozi vašo deželo?«
Moj adut je bil kajpak zelo trden. »Vsi Orient expressi peljejo skozi Jugoslavijo,« sem rekel prijazno.
Zelo zelo simpatično se je zasmejala: »To pa povsem drži.«
Agatha Christie, ki piše že dolga desetletja, je prišla na oddih v Bohinj naravnost iz Londona. Slovita gospa, ki je napisala več deset detektivskih romanov in dram (Mišelovko smo gledali tudi na ljubljanskem odru), se piše pravzaprav Mallowan – tako je pisalo v hotelski knjigi gostov.
»Kaj boste počeli te dni?«
»Brala bom in fotografirala. Sprehodi, morda malce veslanja na jezeru … to bo vse … Če mi boste kajpak dovolili,« je dodala hudomušno in navsezadnje bi lahko to rekla tudi povsem resno.
Koliko časa bo ostala v Bohinju? Tega ne ve. Če ji bo všeč, dlje, če ji ne bo všeč, bo odpotovala prej.
»Kam, gospa Christie?«
»Nemara ne boste verjeli, ampak zares ne vem. Take reči določim potem, ko se moram odločiti.«
Ves čas simpatično prijazna, uglajena, toda z neko nedoločeno odločnostjo v izrazih in kretnjah.
Soprog je bil še vedno iskreno proti pogovoru, ker ima »ona že več kot sedemdeset let in je trudna«, ko je bilo pogovora pravzaprav že konec.
Pogovor pa je bil v bistvu kramljanje dveh naključnih znancev, od katerih je bil eden trmasto vsiljiv.
Kramljanje pa je bilo kljub vsemu prijetno.
Janez Čuček, sreda, 23. avgusta 1967
Preberite še: