Zrli judje deklico so stati
tam ob zidu za objokovanje,
kaj pahnilo jo je v takšno stanje,
zlepa da ne neha se jokati?
Judinja ni, précej prepoznajo,
dosti bolj jo k muslimanom vleče,
kaj je krivo tolikšne nesreče,
kaj naj ji v tolažbo vendar dajo?
Zid objokovanja ji opora
je edina, da se nanj naslanja
in obenem ves čas take zganja,
kot da muči težka jo pokora.
To da Palestina ni priznana,
razlog pač ne bo za težke solze,
kremži se, kot da jo kakšen molze,
kot da v sužnost bi bila prodana.
Kaj je, se usmili jud pravični
in obzirno vso zakrito vpraša,
kaj je krivo, da tako obnaša
ves čas se, mar kriv je svet krivični?
Dvigne glavo deklica solzava
in pove, kar pravkar izgubila,
stara judovska bila je vila,
jo zato boli na vso moč glava.
Ne le vila, vsa ji je lastnina,
ki bila ni njena, izpolzela,
je pred zidom golim izvisela,
sama je postala zgodovina.
Zrli judje deklico jokati
so z usmiljenjem, potem dejali,
če so tvoji te na hladno dali,
Alah ti ne more pomagati.
