Sporočilo, da ni nihče umrl, zveni kot prijetno presenečenje, kot nekaj nepričakovanega, nenavadnega. Je pa hkrati napoved, da bo že naslednji dan lahko drugače. Da bomo spet preštevali umrle. Samo tiste s covidom-19. Nobenih drugih. Videti je, da v času epidemije zbolevajo samo okuženi in da je okužba edini vzrok smrti. Da smo žrtev. Da smo sami nemočni. Da je vse, kar lahko storimo, izvrševanje spreminjajočih se vladnih ukazov o nošenju mask, rokavic, prepovedi druženja in izolaciji. Da sami za svoje zdravje ne moremo narediti ničesar.

A to preprosto ni res. Veliko lahko naredimo, da smo med velikansko večino (ocenjujejo, da okrog 90 odstotkov), ki jim novi virus ne naredi nobene škode. Niti opazijo ne, da so okuženi. Če je še razumljivo, da medicinsko-farmacevtske industrije to ne zanima, mnoge preseneča, da o tem nič ne slišimo od ministrstva za zdravje ali Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Presenečenja ni, ker sta tudi ta dva organa sestavni del te iste industrije. Industrije, ki je utemeljena v strahu pred bolečino, trpljenjem in smrtjo ter v iluziji, da sodobna medicina omogoča dolgo življenje brez bolezni in trpljenja. Če ne še danes, pa prav kmalu zagotovo. In to poslušamo že desetletja.

Na prvi pogled se zdi, da je sprotno poročanje o številu umrlih s koronavirusom v času epidemije imelo neko funkcijo in da te funkcije danes nima več. To ni res. Ustrahovanje z možnostjo okužbe in smrti se nadaljuje. Zato nas pogosto spomnijo, da je drugi val neizogiben, ne vedo le, ali bo hujši ali milejši od prvega. To je čudovit alibi za vse, kar oblast sedaj počne ali ne počne in kaj bo počela. Obstajata dve vrsti vladanja: prva, ko se oblast odziva na razmere, in druga, ko ustvarja razmere glede na načrtovane ukrepe.

Ustvarjanje sprotnega strahu in ustrahovanje na zalogo je ustvarjanje razmer, v katerih prestrašeni državljani terjamo ukrepe. Oblast naj ukrepa, zdravniki naj zdravijo, farmacija naj ustvari cepivo. Ni važno, ali deluje ali koristi ali škodi. Samo da se ukrepa. Porabili smo nekaj milijonov za neuporabne respiratorje in drugo zaščitno opremo. Z delom tega denarja, vloženim v izobraževanje prebivalstva, kako krepiti imunski sistem, brezplačnimi odmerki najpomembnejših dejavnikov imunskega sistema bi dosegli veliko več. Morda bi množično testiranje ravni vitamina D3 pri vseh starejših, medicinskem osebju in ogroženih skupinah (kronični bolniki, nosečnice, debeli…) dalo boljše rezultate kot testiranje na prisotnost novega koronavirusa. To priporočajo mnogi strokovnjaki in zdravstvene organizacije. Najnovejša priporočila prihajajo od Nacionalne zdravstvene akademije Francije, ki poleg testiranja na D3 priporoča dajanje takojšnjega odmerka od 50.000 do 100.000 enot tega vitamina.

V Sloveniji vsak dan umre povprečno 58 oseb. Vsak dan umre okrog 10 oseb zaradi kajenja, nekaj manj zaradi posledic alkohola, zaradi srčno-žilnih bolezni približno 25, a njih nihče ne šteje. Skoraj vsi umrejo z neko uradno diagnozo, a poročajo le o tistih, ki so bili v času smrti okuženi z novim koronavirusom, kot da so umrli zaradi koronavirusa. Spomnite se teh številk, ko boste slišali »danes ni nihče umrl« ali pa »smrtnih žrtev ni bilo«.

Prišel bo dan, ko bomo za medije spet umirali, a trdili bodo, da samo zato, ker nismo dovolj ubogljivi, ker še ni cepiva ali zdravila ali ker se vsi nočejo cepiti. Necepljeni bodo spet največja grožnja svetovnemu zdravju. Prisiliti jih bo treba ali pa trajno izolirati. Brez urejenega cepilnega statusa otroci ne bodo mogli v vrtce ali šole, študenti na fakultete, delodajalci nam bodo lahko dali odpoved, onemogočena bodo potovanja in vse oblike družabnega življenja.

Ko bodo imeli cepiva in ko bomo vsi cepljeni, potem bomo spet umirali zaradi slabe hrane, strupenih zdravil, samomorov, ki jih delamo s cigaretami, alkoholom, vrvmi in še čim, ali pa kar tako. Ker umre vse, kar se rodi.

Ivan Soče, Maribor