Drugi Villeneuvov Dune ima tako kot prvi Villeneuvov Dune povedati nekaj o tem, da ne gre podcenjevati kapitalistov. Še zlasti ne takrat, ko se počutijo ogrožene. Spomnimo: ko je vrhovni imperator v prvem filmu zaukazal, da morajo antagonisti Harkonneni zapustiti dobičkonosni peščeni fevd, ki naj bi ga odtlej upravljali razsvetljeni Atreidesi, je bila vojna neizbežna. A to, da je treba računati z vojno, da je branjenje kapitala in ohranjanje obstoječega stanja vgrajeno v srž sistema, so Atreidesi seveda vedeli. Njihova napaka ni bila, da v prepletu interesov političnih frakcij niso predvideli vojne; njihova napaka je bila, da so to vojno podcenjevali. Da niso računali na to, da se bodo Harkonneni za to, da bi ostali vulgarno bogati, borili z vsemi sredstvi. V romanu – česar v filmu neposredno ne izvemo – je Herbert zapisal, da so za spopad, v katerem so v skrivnem zavezništvu z imperialnimi sardaukarji zmasakrirali konkurenco, odšteli pol stoletja dobičkov od pridelovanja začimbe.
Če je nekdanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger nekoč rekel, da »kdor nadzoruje nafto, nadzoruje države«, se kajpak tudi baron Vladimir Harkonnen, ki ga znova igra Stellan Skarsgård, tisočletja v prihodnosti dobro zaveda strateškega pomena začimbe – arrakiške različice tekočega zlata. In ta Vladimir zdaj, ko si je njegova rodbina krvavo vzela nazaj monopol nad proizvodnjo začimbe, svojemu Rabbanu, ki ga vnovič igra Dave Bautista, pravi, da mora izžemati še bolj kot v prvem filmu. Da mora še bolj pritisniti na tiste, ki nočejo privoliti v to, da bi bili interesi kapitala pred interesi planeta in ljudi. Kapitalizem, ki se je sesul nazaj v fevdalizem, je pač lačen. Ker je vojna podaljšek njegove politike, so stroški biznisa in življenja pač vedno višji. Seveda ne pomaga, da so tej neskončni akumulaciji še naprej v napoto nomadski Fremeni, ki nasprotujejo izčrpavanju naravnih virov, uporabljajo hidrošotore, živijo nepotratno, reciklirajo vlago iz lastne sape in telesa ter gverilsko načrtujejo napade na harkonnenske žetvenike. Pozabite emisijske kupone in papirnate slamice, modrooki domorodci so se v imenu varčnosti odvadili celo jokati.
Drugi del adaptacije kultnega romana iz šestdesetih let prejšnjega stoletja je skratka znova izčiščena, srhljivo točna refleksija ustroja modernega sveta in današnje benigne geopolitike. Geopolitike, ki noče ali ne zna umiriti vojnih konfliktov, ki se zato kot neizbežen del svetovnega reda le še krepijo. Harkonneni ob vojaških neuspehih Rabbana enostavno ne znajo drugače, kot da na peščeni planet pošljejo še večjega psihopata. Austin Butler po Elvisu ustvari nov igralski dosežek; Feyd-Rautha, ki ga upodobi, pa s svojo nepredvidljivostjo še začini dinamiko moči in politike na Arrakisu. V tej umazani igri ne preseneča, da celo Timothée Chalamet kot Paul Atreides, ki je bil v prvem filmu junak, do konca drugega filma postane antijunak. V njegovi transformaciji iz mladeniča v vodjo in preroka, ki namesto da bi plesal z volkovi, jaha puščavske črve, se tudi v filmski interpretaciji jasno izrisuje svarilo Franka Herberta o inherentni nevarnosti karizmatičnih voditeljev, »katerih napake se krepijo s številom ljudi, ki jim brez vprašanj sledijo«.
Paul alias Lisan Al Gaib alias tisti, ki preroško vidi odtenke prihodnosti, alias tisti, ki naj bi zlomil spone zatiralcev in arrakiške domorodce popeljal v zeleni paradiž, je zato kljub sprva dobrim namenom hočeš nočeš ujetnik zeitgeista. Zeitgeista, ki je le podaljšek nekega drugega zeitgeista, v katerem se je na varnostnih konferencah govorilo o nujnosti nadaljnje militarizacije, sestavljalo orožarske pakete za en del sveta, na drugem pa mižalo ob genocidu. In zato Paul, ki svoj vzpon zgradi na mehanizmih propagande in verskega fundamentalizma, seveda ne more mimo tega, da ne bi svojih sledilcev v obljubi miru pripeljal na rob svetovne vojne, ki grozi, da bo terjala na desetine milijard žrtev. Vojna je v tem kapitalizmu, ki se je sesul nazaj v fevdalizem, pač neizbežna. Del matrice. In samo počakajte, da vidite in slišite, kako zveni ta z vojno obsedeni svet. Samo počakajte, da znova slišite vse od šelestenja do rjovenja glasbene podlage maestra Hansa Zimmerja, da vidite prečudovite sipine, objete v ogenj vojne, da slišite hlepenje fanatikov, ki so dobili svojega mesijo, in da vidite barve oropan svet militariziranih Harkonnenov, posnet z infrardečimi kamerami.
Da, tudi drugi film adaptacije romana Franka Herberta v režiji Denisa Villeneuva je spektakel prve kategorije. Spektakel, ki briše mejo med praktičnimi in računalniškimi učinki. Spektakel, ki s prepletom tem ekologije, filozofije, zgodovine, vere in politike izziva razmislek o svetu, ki ga živimo. A če po eni strani Villeneuvov mogočen slog vizualno deluje brez pripomb in če zgodba v drugo deluje bolj zaokroženo in bolj kompleksno, se tokrat še bolj opazno zatika pri filmskem tempu. Ne gre se znebiti občutka, da bi morala biti montaža preciznejša in da so poglavja, ki z nekaj smiselnimi odstopanji sledijo utripu knjige, nanizana preveč mehansko. Mestoma se zato dogajanje zavleče, mestoma pa alineje pomembnih delov zgodbe zgolj obkljukamo. To je zelo očitno, ko pomislimo, kako je odrejen čas številni zvezdniški zasedbi. Nekatere vrhunske igralce v filmu vidimo zgolj kot nastavek za tretji del. A če se Villeneuve skupaj s soscenaristom Jonom Spaihtsom pri zahtevnem prevodu romana na platno v nekaterih pogledih ne izogne vsem pastem ringelšpilovske multipleksovske produkcije, je drugi Dune kot celota še vedno po vseh merilih, tako estetsko kot vsebinsko, nadpovprečen komercialen film.