Na veseli festival v soboto
šlo naj bi se, tja, kjer teče Sava,
kjer je vodna energija zdrava,
tam opravili naj bi raboto.
Šlo se je ležerno in svobodno,
rekli so, da se ljudi bo trlo,
čisto vse na savski breg bo drlo,
pa še vreme bo zelo ugodno.
In so šli na festival veselo,
kjer bilo, če drugo ne, prostorno
je nadvse, a čisto iluzorno,
da jih več kot dvesto bo prispelo.
Cirkuški ostal je šotor prazen,
tu in tam so po klopeh sedeli,
videti nič slavnostni, veseli,
festival, na kratko, prav porazen.
Po areni kljuse je skakalo,
šarec, sem in tja, ki naj zabava,
množico bi, a je revež taval,
ko pozornosti se ni mu dalo.
Cirkuški potem nastopil sluga
s svojo točkico je teatralno,
vdan upravi cirkusa fatalno,
sicer violina dvesto druga.
Ko direktor cirkuški razkladal
ravno je o malti in opeki,
zmanjkalo jim toka je ob reki,
festivalski duh močno upadal.
Da bila bi družba bolj vesela,
Mažija še, klovna so privlekli,
v komisarja urno ga oblekli,
mu obleka je z ramen visela.
Čast pred celim svetom da rešuje,
se nazadnje je direktor hvalil,
gostom pa se kamen je odválil,
ko bilo ni še veliko huje.
Sreča res, da toliko se zbralo
nas samo je, so potem dejali,
saj bi se nam sicer razbežali,
ko bi videli to skropucalo.
