Vseobsegajoča pesniška prisotnost: o poeziji Lukasa Debeljaka
Ob prebiranju poezije Lukasa Debeljaka nas prešine misel o iskanju pesniškega navdiha, ki se poraja iz vsakdanjih, na prvi pogled majhnih dogodkov in stvarnosti, ti pa so s svojim umetniškim potencialom dostopni le pesniškemu očesu in imaginariju. Tisto/kar se je zgodilo tam/ni bilo nič, zapiše v pesmi iz prvenca Poznati kot voda (Center za slovensko književnost, 2022), v katerem kaže pesniško zrelost, ki je bila deležna pozitivnega kritiškega odziva. Kot bi se skliceval na lasten verz, v svojem nadaljnjem ustvarjanju dokazuje, da se tudi sam – podobno kot naslovna voda – ne ustraši različnih oblik, valovanja in prelivanja pesniških postopkov, da bi prodrl najgloblje, pa uporablja različna slogovna in zunanjeformalna sredstva za upovedovanje. Pri tem se zaveda tudi fluidnosti lastnega izraza, ki ga z namenom osebnega poetičnega razvoja ne omejuje na zgolj eno pesniško držo.
Nabor pesmi iz zbirke Poznati kot voda na motivno-idejni ravni kaže stik z intimnim, lirskemu subjektu lastnim doživljanjem, ki upoveduje stvarnost tako, da razkriva predvsem čustveni odziv, ne poimenuje pa same stvarnosti. Za opisovanje čustvovanja, ki ni vselej jasno definirano, ampak lahko gre zgolj za nežna nihanja med melanholijo, nelagodjem ali celo ljubezenskim vzdušjem, pesnik posega po slogovnih sredstvih, kot so barvni odtenki in svetlobni učinki. Pri tem se izvirnost pesniškega izraza kaže predvsem pri poigravanju z različnimi jezikovnimi ravninami. Tako na primer v pesmi kamor gre petje avtor jezik okrne do najnižje, najosnovnejše plasti – plasti zvena jezika, kjer postavi v ospredje vokal 'o' in mu pripiše zmožnost spreminjanja vzdušja, ko imenuje vse razlike //med o in 'o'/med modro in modro // med ostalim in ostalim.
Pesmi so osvobojene strogo formalnih oblik, uporaba ločil ni dosledna, pesnik pa v pesmih, ki so grafično ločene v več delov, ustvarja dovolj prostora za misli bralcev, da lahko ta mesta zapolnijo z lastno interpretacijo. Doživljanje lirskega subjekta je podoživljanje dogodkov, ki jim je bil priča in so ga intimno zaznamovali, v naboru pesmi iz pesniške zbirke pa ne kaže natančne določljivosti kraja in časa teh dogajanj.
Pogosto pesnik uporablja oziralne in kazalne zaimke ali časovne ter krajevne prislove, ki izražajo neomejenost in nedoločnost dogajanja, npr. kar se je zgodilo ali tam se je zgodilo tisto. S tem slogovnim postopkom tudi lirskemu glasu dopušča, da sebe prepoznava kot aktivnega soudeleženca v procesu ustvarjanja atmosfere. Le on namreč resnično ve, kaj je vse o čemer je pesem, ta občutek pa še stopnjuje uporaba prve osebe ednine, ki v drugih pesmih sicer že prehaja v tretjo osebo ednine, a tudi pri tem ne umanjka refleksija o pesniškem upovedovanju: so načini,/da opisujemo kako,/kako to opisuješ nekomu,/ki postaja samo še to.
Ne smemo spregledati, da se v poeziji Lukasa Debeljaka pesniški glas pogosto javlja kot kritični opazovalec pesniškega procesa in pesnika kot njegovega dela. Razumemo ga lahko kot odgovor, ki nastaja v dialogu z literarno tradicijo med ponovnim vrednotenjem umetniškega kanona. Dialoškost z literarno tradicijo ustvarja učinek arhetipskosti, nečesa starega, kar nas kot skupnost preveva iz davnih časov in se vselej drugači v nekaj novega.
V poeziji tako naletimo na Sokrata, Danteja Alighierija in Tomaža Šalamuna, pesniški glas pa se poigrava tudi z lastno poetiko in s pomočjo pesniških figur, kot je metonimija, referira kar sam nase: roka, ki se trese, ne beleži / diktatov telesa, kateremu odgovarja. Hkrati prepoznava moč, ki jo nosi jezik kot vez med človekovo notranjostjo ter zunanjim svetom. To upove v kitici, v kateri zapiše: dobil sem glas/da bi se govorilo/česar ne znam izgovoriti. To izpove po tem, ko si lirski subjekt postavi retorično vprašanje: sem bil slišan? Prisotnost lirskega subjekta kot elementa v pesniškem ustvarjanju se kaže tudi v verzu prepoznavam kar govorim.
Toda pesnikova poetika, kot nakazano, ni vselej zvesta enoličnim pesniškim postopkom, ampak se trudi iskati vselej nove poti in utirati struge novim mislim, ki vrejo na plan. V naboru še neobjavljenih pesmi se tako od nejasnega, le čutenjsko nakazanega, pomakne k stvarnemu razmisleku ob podobah, ki jih sprejema iz zunanjega sveta. Lirski subjekt, ki je zaradi zunanjih dražljajev vznemirjen, se ponovno vrača vase, le da tokrat jasno imenuje dražljaje, ki so pesniško doživljanje spodbudili: najpogosteje videvam/mrtve ljudi ne, na/primer, na fotografijah v/albumih, ampak v drugih/podobah v svetu, hkrati se od nedoločnosti pomakne k nazornim podobam in natančnim določnicam krajev, podob in ljudi, ki se porajajo: dolgo nazaj/sem tako videl babico/Carol v San Franciscu, tako/sem videl drugega/sorodnika v Ljubljani,/videl pesnika Tomaža/Šalamuna.
Že utečeno nanašalnost na pesniško tradicijo dodatno povzdigne v pesmi Sonce (v srednjem planu), v kateri se pesnikom posveča na tematski ravni in jim pripisuje moč pri kreiranju stvarnosti. Tako med drugim zapiše, da so pesniki razvili obsežen topos/poklona ki s svojim gibom pada/navzgor in so opisovali nebeško pesem/poti zvokov predzgodovinskih glasbil.
Že v zbirki Poznati kot voda je avtor pokazal zanimanje tudi za drugačno pesniško formo, in sicer za upovedovanje poetičnega v obliki proznega. V odlomku iz Junija 2020 se pokaže, da se glas – ki deluje kot glas pripovedovalca, značilnega za prozno obliko – z bralcem neposredno poigrava in ga tudi nagovarja. Postavlja ga v različne situacije, ga poziva, naj si predstavlja različne prizore in ljudi v njihovih ranljivih in krhkih stvarnostih, hkrati ga tudi opominja na vseobsegajočo povezanost subjekta in bralca samega. Vse je prepleteno, bralec pa je neposredno soočen sam s sabo, z literarnim subjektom in družbeno stvarnostjo: ti čakaš, ne veš, zakaj, nič ne veš, nimaš pojma, vse bolj se ti dozdeva, vsak tvoj dan ima svojega berača, svojega norca, vsak tvoj dan ti ne da miru. [...] Jaz govorim, ti poslušaš [...] Kje si zdaj? Kaj se ti dogaja?, še najbolj pa idejo strne v nagovoru: To si ti. To, kar ti ne da miru, to sem jaz.
Čeravno je mogoče čutiti, da se avtor z največjim pripovednim nabojem, ki mestoma deluje nemirno in se izraža s hitrim pripovednim tempom, razživi prav v slednji literarni manifestaciji, se njegova ustvarjalna moč najbolj izrazi prav v pesmih, v katerih sicer deluje bolj intimno in manj očitno družbeno angažirano. Kadar se trudi s subtilnejšim tonom nakazati problematiko, ki pozornemu bralcu gotovo ne uide, išče inovativne načine upovedovanja in poigravanja z jezikom, kar v pesniški prostor vnaša dobrodošlo svežino. Avtorjeva šibkost se ponekod kaže tudi na skladenjski ravni, nekateri verzni prelomi pa se morda ne zdijo vselej kot pretehtana odločitev, ampak delujejo kot sledenje notranjemu monologu, ki lahko v pisni obliki mestoma deluje nekoliko okorno. Vsekakor gre pri Debeljakovi pisavi za svež pesniški izraz, ki v pesniško krajino nosi inovativno metaforiko, razkošno imaginacijo in pretanjen občutek za refleksijo.
Hana Podjed (1999) je diplomirana slovenistka in prevajalka iz angleškega jezika, trenutno magistrska študentka slovenistike in južnoslovanskih študijev na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoja razmišljanja o literaturi objavlja revijalno in na različnih spletnih platformah. Kot urednica literarne sekcije deluje na portalu Koridor – križišča umetnosti.
