Končal se je tekaški spektakel, tradicionalni gorski ultramaratonski tek po gorah na obrobju Vipavske doline. Eden najbolj znanih slovenskih tekačev tega ekstremnega športa je Andi Mamić (46) iz Skrilj na Vipavskem. Še petič zapored je pretekel najtežjo izkušnjo, imenovano Emperor, osvajalec, v dolžini 100 milj ali 170 kilometrov. Bil je absolutno šesti, sicer pa tretji v svoji kategoriji. Fotografije je posnel Klemen Batagelj (FB). Emperor je izraz za cesarja, imperatorja ali antičnega vojaškega osvajalca.
Tekel je 22. ur in 14. minut. Zmagal je Aleš Frlic, ki je tekel dobrih 19 ur. Frlic je letnik rojstva 1991, Mamić pa 1977.
Po prihodu na cilj je Mamić napisal tole:
Tekel sem po zemlji naši Andi Mamić
“Tekel sem po zemlji naši – srečal dobre sem ljudi…” Res sem jih srečal ogromno – ne da se jih prešteti. Na okrepčevalnicah, ob progi, naključne mimoidoče in seveda na ajdovskem “placu”, ki je nov zadetek v polno ekipe Ultra Trail Vipava Valley – Slovenia. Ekipe, ki lestvico kakovosti dviguje iz leta v leto, ostaja unikatna v veliko detajlih, hkrati pa se lahko primerja z največjimi tovrstnimi dogodki v smislu “naboja in energije”.
250 otrok je že v petek pridobilo vzorec sodelovanja na športni prireditvi – naj jim bo šport vrednota.
2000 športnikov je nekaj mesecev funkcioniralo po načelih priprave na psihofizični izziv, za katere vsi vemo, da so več ali manj pozitivni.. z veliko verjetnostjo, da bodo podoben cikel nekoč ponovili. Dolina je sprejela več kot 1000 tujcev in “bataljon” slovenskih tekačev, ki niso iz bližnjih krajev. Vsak ima svojo zgodbo in vsaka je dragocena.
Moja letošnja UTVV zgodba me navdaja s čisto srečo. S hvaležnostjo, spoštovanjem in “ponižnim ponosom”. Nekaj vprašanj sem prejel celo v smislu – če sem razočaran (najbrž, ker nisem na stopničkah). Kako naj bom razočaran, če sem petič postal Emperor (vsakič odkar je razpisan). Kako naj ne bom srečen, če sem tekel 22h in 15min. Če sem velik del tekme tekel z lahkotnostjo, ki omogoča, da dolge ure napora minejo kot lepo popotovanje, a hkrati je bilo jasno (od Cerja naprej), da je nekaj tekmovalcev pač boljših od mene. Seveda so bile tudi težave in bolečine – te pa bodo vedno na 100-miljskem teku. Človek je ustvarjen za gibanje, ni pa ustvarjen za neprekinjen 100-miljski tek. Kot ni ustvarjen za osem urno sedenje na stolu ali večurno gledanje v ekran.
Gotovo pa je ustvarjen, da si ugodje lahko izbori. Da si srečo zna oz. ima možnost “skovati”. Res upam, da moje veselje do teka v naravi ne bo kdaj pogojeno s tekmovalnim uspehom. Da se bom za dosežke boril pa je itak jasno in v je moji naravi, tokrat sem se boril za 6. mesto, poleg primarnega cilja, da sploh “ultro” naredim (v kategoriji pa sem bil celo na koncu tretji). Na srečo sem si tokrat lahko privoščil več odmora (tudi preoblačenje v suha oblačila), večinoma sem užival “trdo” hrano (kar ni tako samoumevno kot se zdi), popolnoma sem nadzoroval mišično napetost, dihanje in srčni utrip. In danes zjutraj sem lahko spet tekel (počasi).
Ponovil bom kar sem nekoč zapisal – “tek je privilegij zdravih in svobodnih, vemo pa kako minljivi sta lahko ti dve vrednoti.”
Čestitke vsem “bojevnikom” in organizatorjem s “kapitanom te ultraladje” na čelu, Boštjanom Mikužem.
Hvala dobrim ljudjem iz Doline in z Gore, vsem prostovoljcem in podpornikom, vsem prijateljem in hvala tebi za vse, Kristina Mamić.
