V kroniki bilo ni črni, spada,
vanjo vendar, saj je tragedija,
kar že skoraj leto se odvija,
zdaj pa prav na robu je propada.
Vrt prebudil nek se je živalski,
s primanjkljajem, saj je ubežalo
več živali, se na vrh podalo,
na Parnas teatrski, igralski.
Rade bi na njem nam zaigrale,
nič manj kot oblast Živalske farme,
prikazale vrh bi lastne karme,
vse od sebe bi zverine dale.
Da brezkrilec leta, to že veste,
in da pujsa se je podkovala,
ne pa tudi, kaj je prikazala
opica, igralka Rdeče ceste.
Ta dosegla skrajno je višino,
pod Kilimandžaro se podala,
se Predsednica imenovala,
obiskala rodno domovino.
Vzdihovala je, kot da bi silo,
kdo ji delal, skrajno nespodobno,
istospolno, rekla je, sodobno,
rada posvojila bi gorilo.
Uvidevni v Afriki bili so,
srečanje so naredili pestro,
seznanili opico so s sestro,
naredili jima še kuliso.
Vse, da gostja se je počutila,
kot da vendar je v realnem svetu,
a za hrbtom rekli so: »Planetu
s takimi grozi najhujša sila.
Tole belo opico zbezljano,
ve se, kam bo treba odposlati,
z več napisi škatlo poštempljati:
Za Živalski vrt, ekspres v Ljubljano.«
