Tema: Sonja Prosenc za STA: Film Drevo prinaša zgodbo družine, ujete v hiši sredi čiste svobode
Sonja Prosenc za STA: Film Drevo prinaša zgodbo družine, ujete v hiši sredi čiste svobode
pogovarjala se je Maja Čehovin Korsika
Film Drevo žanje pohvale tako v Sloveniji kot v tujini. Nov dosežek režiserke Sonje Prosenc in njene ekipe je, da je bil film uvrščen v tekmovalni program 62. filmskega festivala v Pulju, že od sobote pa bo v sklopu Kinolune potoval po Sloveniji. Prosenčeva je v pogovoru za STA spregovorila o filmu, zaznamovanem z ujetostjo.
Film Drevo je kmalu po nastanku doživel izjemen uspeh. Na lanskem Festivalu slovenskega filma je prejel nagrado filmskih kritikov FIPRESCI za najboljši film, vesni za najboljšo fotografijo in glasbo, Jernej Kogovšek pa je prejel vesno za najboljšo moško vlogo. Svetovno premiero je film doživel na filmskem festivalu v Karlovyh Varyh, nato pa je bil prikazan na številnih tujih festivalih in prejel nagrado mlade žirije na nizozemskem festivalu Film by the Sea.
Po redni distribucijo po slovenskih kinematografih in nekaj projekcijah v sklopu Kinolune v maju, se film s soboto, 4. julija, s projekcijo v Muti podaja še v kraje, kjer kinov nimajo, imajo pa možnost predvajanja filma v drugih ustanovah, na primer kulturnih domovih. V tiste kraje kjer tudi te možnosti ni, bo Kinoluna pripotoval skupaj s platnom za projekcije na prostem.
Kinoluna se bo z Drevesom ustavil še v Dolenjskih toplicah (16. 7.), Blokah (18. 7.), Loškem potoku (25. 7.), Novi Gorici (1. 8.), Ormožu (2. 8.), Bohinju in Dravogradu (7. 8.), Škofji Loki (8. 8.), Metliki (9. 8.), Vuzenici (10. 8.), Kranjski gori (14. 8.), Žalcu (20. 8.), Ravnah na Koroškem (26. 8.), Krškem (29. 8.), Jesenicah (1. 9.), Novemu mestu (5. 9.) ter v Izoli (7. in 21. 9.).
Ob uvrstitvi v tekmovalni program 62. puljskega filmskega festivala, na katerem bo Drevo prikazano 19. julija, in poletnih projekcijah filma Drevo po Sloveniji je Prosenčeva spregovorila za STA:
Z Mitjo Ličnom sta v filmu Drevo za mnoge danes nepojmljivo temo krvnega maščevanja uporabila kot ogrodje za zgodbo o ujetosti in tesnobi, s katero se dandanes soočamo vsi. Ker je Albanija, kjer se krvno maščevanje dogaja, blizu, jo je težko razumeti zgolj kot fiktivno ogrodje, kar filmu daje dodatno težo. Kako sta prišla do krvnega maščevanja?
Film govori o ujetosti, zgodba, povezana s krvnim maščevanjem, pa je uporabljena kot okvir filma. V filmu smo se sicer odmaknili od etnografskih elementov in tudi družine, ki napove maščevanje, v filmu nikoli ne pokažemo. Smo pa res izhajali iz albanske tradicije maščevanja. Temo sva z Mitjo raziskovala za nek drug, nefilmski projekt. Ampak več zgodb, kot sva slišala in prebrala, bolj naju je prevzemala misel na ujetost otrok, ki živijo skriti po svojih domovih. In zdelo se nama je, da bova to lahko zajela v igranem filmu.
Opažate, da film v tujini drugače gledajo? S Slovenijo krvnega maščevanja ne gre poistovetiti. Pa vendarle? Kakšne so izkušnje iz tujih festivalov?
Večina gledalcev, s katerimi se pogovarjamo v tujini in tudi doma, močno doživi vzdušje, ki ga ustvarja film, težko atmosfero same situacije, v kateri se znajdejo liki. Na nekaterih koncih sveta mi gledalci povedo, da imajo podobno situacijo v družini ali v svoji okolici; poistovetijo se z zgodbo in gledajo film bolj dobesedno. Po Evropi pa večinoma doživijo ujetost skozi svoje življenjske okoliščine. Nekateri govorijo o ujetosti v lastno družino in podobno, in tudi film je zasnovan tako, da se skozi tri poglavja ukvarja s tremi različnimi oblikami: s fizično ujetostjo, z ujetostjo v sistem, del katerega si mogoče sploh ne želimo biti, in z ujetostjo v naše lastne občutke.
To ujetost, brezizhodnost še dodatno potencira izvrstna fotografija. Vsak kader je izjemno premišljen, kar je še dodatno fascinantno, ker ste bili pri ustvarjanju prostorsko omejeni. Kako ste snovali fotografijo?
Že pri pisanju scenarija smo veliko razmišljali o tem, kako govoriti skozi podobe. Fotografijo vidim kot enega od enakovrednih delov sestavljanke, ki začne delovati šele v sozvočju z drugimi deli, se pravi skupaj z zvokom, igro in ostalimi aspekti filma. Enako kot smo zgodbo oskubili vsega, kar ne prispeva k ustvarjanju občutja, ki smo ga želeli, smo tudi v fotografiji gradili kompozicije, gib kamere, svetlobo in barve z mislijo na to. Mitja je kot direktor fotografije opravil odlično delo. Je pa res, kot je opazil eden od filmskih kritikov, da ujetosti ne kažemo s temo, kot je to ponavadi v filmih, ampak s skoraj neznosno svetlobo. Govorim predvsem o prizorih na dvorišču. Izhajali smo iz podobe, ki sem jo imela med pisanjem scenarija, da je družina ujeta v hiši sredi široke svetle praznine. Sredi čiste svobode. O tem govori tudi zgodba, ki jo mlajši sin pove mami.
Zanimiva je tudi nelinearnost filma, saj ustvarja napetost in hkrati gledalca ne pusti dihati. Bi lahko še nekaj besed na to temo?
Takšno strukturo sem si zamislila, ker sem si želela, da bi gledalec tudi na svoji koži občutil, kar film nosi. Najprej je postavljen v položaj devetletnega dečka, ki ne pozna razlogov za to, da so zaprti v hiši, in doživlja ujetost predvsem kot fizično omejitev. Kasneje se počasi plast za plastjo razkrivajo okoliščine, ki so pripeljale družino v ta neznosen položaj, sledi razrešitev.
Oba fanta sta v filmu odlična. Zanima pa me, zakaj sta mater (igra jo Katarina Stegnar) prikazala tako hladno, mirno, morda celo prehitro vdano v usodo?
Mati pred sinovoma skoraj nikoli ne pokaže svoje bolečine in ranljivosti, ima pa trenutke, ko je sama in se skoraj zlomi. Katarina je odlično odigrala lik, ki mora biti tako močen, da v nas kljub krutemu položaju, v katerem se znajde, ne zbuja pomilovanja. To nam daje tudi vedeti, da je res naredila vse, da bi rešila sinova. Hkrati pa v določenih prizorih – na primer, ko ji mlajši sin pove zgodbo o hiši, iz katere je izginil čas-, vidimo njeno neznosno bolečino; to so trenutki v filmu, ki se, mi povejo velikokrat po projekciji, zelo močno dotaknejo predvsem ženskega dela občinstvo.
Imate že kaj v načrtu za prihodnost?
V koprodukciji naše produkcijske hiše Monoo, RTV Slovenija in NuFrame smo ustvarili kratki igrani film Impromptu, pri katerem smo ponovno sodelovali s Stegnarjevo, ob njej je glavno moško vlogo odigral Primož Bezjak. Maja je bil film predstavljen na platformi za kratke filme Short Film Corner v sklopu filmskega festivala v Cannesu. Film je te dni že prejel vabilo za svetovno premiero na enem največjih severnoevropskih festivalov, a naj to, za kateri festival gre, za enkrat ostane skrivnost.
Skupaj z Mitjo ter producentom Rokom Sečnom pripravljamo tudi nov celovečerni projekt Zgodovina ljubezni. Scenarij razvijamo na programu Midpoint pod okriljem praške filmske akademije FAMU.