Ampak žal je tako, da imajo življenjski stresorji navado, da se nagnetejo v naša trideseta – majhni otroci, plezanje proti vrhuncu kariere ter reševanje vprašanja, kam se kot družina nastaniti in ob tem ostati nad vodo. Predvsem metaforično – za marsikoga pa po poletnih poplavah tudi dobesedno.
V avtu že dolgo poslušamo pesmico Anje Štefan: »Iščemo hišico v čudežnem kraju, kjer se godijo le lepe reči, kjer na podstrešju se skrivajo zgodbe, v vrtu za hišo pa sadje zori.« Mi iščemo dom. In dom ni nekaj, kar lahko izberemo samo z razumom. Dom je nekaj, kar na koncu vedno izberejo čustva. Čustva pa precej slabo obvladajo številke – in to velja tako za kupce kot za prodajalce.
Seveda je pomembno, da se v odločitveni proces spustimo informirani. Da začnemo s tem, kaj potrebujemo in kaj si želimo, izračunamo, koliko zmoremo in želimo v ta projekt vložiti (in pogosto, kaj smo pripravljeni za to žrtvovati), in potem ugotavljamo, koliko stane to, kar si želimo. In večina med nami potem začne sprejemati kompromise. Večji bivalni prostor ali bližje mestnemu središču? Dobra prometna povezanost ali neokrnjena narava? Velikansko dolgoročno posojilo ali cenejše stanovanje? Zdaj ali čez nekaj let, če bodo cene vendarle upadle? Če kupujemo v dvoje, se pogajanja začnejo že med partnerjema, svoje mnenje pa dodajo starejši otroci, pogosto pa še starši, brez finančne pomoči katerih si marsikakšen par srednjih let takšne investicije danes ne more privoščiti. Mi imamo to srečo, da ima mnenje samo najstarejša hči, ki ima dve merili: da so na vrtu vrtnice in da je njena soba lahko roza.
Za odrasle je stvar malo bolj zapletena. Naše želje so manj jasne. Bolj kompleksne. Nasprotujoče si. In ko sprejemamo tako veliko odločitev, kot je nakup nepremičnine, v resnici spoznavamo, kdo smo. Kdo želimo biti. Kako želimo živeti. V tem procesu ni pravih in napačnih odločitev. Te odločitve so težke prav zato, ker nobena stvar ni bolj prava kot druga. Moj oče je prenovil staro meščansko stanovanje, in čeprav še niso kupili luči in so izbrali najcenejše ploščice za kopalnico, so si privoščili dopust na drugem koncu sveta. Ko je bil otrok, pa niso hodili na počitnice, ker so leta in leta gradili ogromno hišo. Moja mati je še vedno plačevala posojilo za stanovanje, ko je že najela novo posojilo, da smo se lahko preselili v večje stanovanje. Otroštvo je preživela v hiši in v spominu ji je ostala samo ogromna količina dela in skrbi, ki ga hiša prinaša. Starši mojega partnerja so kupovali naložbene nepremičnine za oddajo. Moji starši so o lastnini pogosto govorili kot o nečem, kar prej bremeni, kot osvobaja.
Zato, ko iščemo dom, ne iščemo samo prostora, v katerega bomo prinesli svoje stvari in kamor se bomo vračali po službi, vrtcu in šoli. Odločamo se o življenju, ki ga želimo kot družina. Odločamo se o tem, kaj nam je pomembno. Katere vrednote bomo udejanjali. Kakšni ljudje bomo. Ko prodajamo dom, ne prodajamo samo strehe in zidov. Poslavljamo se od življenja, ki smo ga in ki bi ga še lahko tam živeli.
Šla sva pogledat čudovito hišo. Bila je lepa in posebna, na daleč se je videlo, da jo je družina gradila zase. Tlorisi sodobnih novogradenj so vsi bolj ali manj enaki – ta pa je bila zgrajena po njihovih željah. In ko se lastniki takšnih hiš lotijo prodaje, ne prodajajo nepremičnine. Prodajajo svoj dom. Prodajajo svojo identiteto – če je hiša stara, prodajajo idejo tega, kdo so bili; če morajo zaradi nesrečnih okoliščin prodati novo, pa prodajajo idejo tega, kdo so imeli v načrtu postati. Prodajajo svoje življenje. Svojo preteklost, ki je ne bo več nazaj, ali prihodnost, ki se ne bo nikoli zgodila. Ni me presenetilo, ko sva ob koncu ogleda le izvedela, za kakšno vrtoglavo ceno želijo prodati … Da, lep razgled in pametna tehnologija prispevata svoj delež. Ampak kako odplačati zlomljeno srce tistega, ki se poslavlja od tega, kdo je bil in kdo je mislil, da bo? In mi, kako naj postavimo ceno prihodnosti, kakršno si želimo za svojo družino?
Morda pa je res pomembno samo to, da bodo pred hišo cvetele rože, v hiši pa ljubezen.
