Ko drugi ne zmorejo, Madžari takoj sprejmejo darilo

Pisalo se je leto 2013, plavalci so se na osrednji tekmi sezone, 15. svetovnem prvenstvu, zbrali na olimpijskem Montjuicu nad Barcelono. Misli so uhajale tudi k naslednjim dogodkom, denimo prvenstvu 2017. v Mehiki. Toda v deželi več kot 120 milijonov prebivalcev je za SP zmanjkalo denarja, kot naročeno ga je z veseljem prevzela Madžarska. Daleč naokrog, pravzaprav nikjer, ni tako vznesenega vaterpolsko-plavalnega okolja.

Kar presenetljiv je pogled v zgodovino svetovnih prvenstev v plavanju, vaterpolu in skokih v vodo, saj med dosedanjimi prizorišči s stare celine še ni bilo Madžarske. Pogosto je gostila prvenstva za evropske naslove, največjega plavalnega tekmovanja – kajpak z izjemo tedna predstav v bazenu na olimpijskih igrah – se je veselila za leto 2021. Toda zasukalo se je tako, da v Guadalajari, predvidenem mehiškem prizorišču letošnjega osrednjega plavalnega dogodka, ni bilo dovolj denarja, čez noč je bilo treba poiskati nove prireditelje, v naši vzhodni soseščini pa so pri priči nasmejanih obrazov ponovili že znani scenarij. Pomladi 2012 bi namreč moral biti šampionat stare celine v Antwerpnu, a celo racionalnim Belgijcem se računica ni izšla, odpovedali so prirejanje, pri zaskrbljeni evropski zvezi pa niso dolgo čakali: že so bili pred vrati madžarski prireditelji, takrat z Debrecenom, univerzitetnim in obenem športnim mestom na vzhodu, blizu meje z Romunijo.

In ko so v deželi zares izjemne tradicije utripa v bazenu – ni ga milijonskega mesta, ki bi imelo toliko termalnih kopališč kot Budimpešta – v šestih letih kar trikrat brezhibno priredili evropsko prvenstvo (2006, 2010, 2012), je bilo jasno, da je napočil čas tudi za korak navzgor, torej organizacijo tekmovanja najboljših na svetu. Zlasti v obdobju, ko vlada Viktorja Orbana prav z izjemnim vlaganjem v šport in prek reprezentančnih nastopov poudarjanjem nacionalne zavesti in patriotskih čustev poskuša svet opozoriti nase. Ni skrivnost, da je država zabredla v ekonomsko krizo, nato pa tudi botrovala jezi večjega dela Evrope zaradi pretirano krute politike do beguncev, a zdaj se hoče navzven predstaviti v svetli luči, z mednarodnimi uspehi v športnih arenah – lani denimo odmevnem nastopu nogometne reprezentance na euru v Franciji – ali prirejanjem odmevnih dogodkov.

Vesoljska plavalna arena ob Donavi

Na petkovi novinarski konferenci, nekaj ur pred začetkom uvodne slovesnosti, je Julio C. Maglione, predsednik Svetovnem plavalne zveze (FINA), že spregovoril, da pričakuje prvenstvo na najvišji organizacijski ravni doslej. Znana mu je namreč izjemna vaterpolsko-plavalna vznesenost v madžarskem prostoru, še bolj je bil navdušen, ko si je ogledal novo osrednje prizorišče, Donavsko areno, pokriti bazen s kar 13.000 sedeži za obiskovalce. Ta, razumljivo, ni v zgodovinskem najožjem središču mesta okrog Istvanove bazilike ali Vörösmartyjevega trga, a v privlačnem delu ob Donavi je zlahka dosegljiv za prebivalstvo z javnim prevozom, tudi s podzemno železnico.

Objekt navdušuje tudi najbolje razvajene goste in poznavalce podobnih prizorišč v tujini, vložek prek 23 milijonov evrov, kolikor jih je Orbanova vlada namenila prvenstvu in posredno posodobitvi bazenov in razvoju plavalnega športa po vsej deželi, je za to panogo izjemna vsota. Vložku, ki so ga v četrtek uradno objavili v izdaji Magyar Közlöny, pravzaprav uradnem listu države, zavidajo tudi v krepko bogatejših deželah. Denimo v Nemčiji, kjer se je plavanje znašlo sredi hude rezultatske krize, o kolajnah v 50-metrskem bazenu si v pričakovanju Budimpešte 2017 nihče ni upal razpredati, ostajal pa je spomin na zadnje prvenstvo v Kazanu, ko je Marco Koch z naslovom prvaka na 200 m prsno prekinil šestletno sušo nekdanje plavalne velesile. »Zdaj bomo imeli na svetovnem prvenstvu le 22 udeležencev, nikdar jih še ni bilo tako malo,« so s pomenljivim naslovom (»Za pot v Budimpešto zadostuje že manjši avbtobus«) pred prvenstvom zapisali v enem osrednjih resnih časnikov Frankfurter Allgemeine Zeitung.

Za prirediteljie pa bo seveda najbolj pomembno, kako se bodo odrezali člani domače reprezentance. Gledalci, med katerimi bo dejansko veliko dobrih poznavalcev plavalnega športa, se ne bodo obremenjevali, ker v Budimpešti letos ne bo več prvega junaka plavalne zgodovine Michaela Phelpsa, nastop pa je pred kratkim uradno odpovedal tudi drugi ameriški adut Ryan Lochte.

Brez upornice Katinke ne gre

Pod najbolj natančnim drobnogledom bo seveda Katinka Hosszu, po dosežkih vodilna plavalka zadnjih let na svetu. Trikratna olimpijska zmagovalka iz Rio de Janeira (100 hrbtno, 200 in 400 mešano) ter dvakratna svetovna prvakinja izpred dveh let v Kazanu (200 in 400 mešano) je v očeh madžarskih športnih zanesenjakov mala boginja, sama ohranja izjemno ambicioznost in trmo, s katero se je zoperstavila tudi nacionalni zvezi, ko ni sprejela vseh pogojev, temveč je vztrajala po svoji poti z osebnim trenerjem, obenem tudi življenjskim partnerjem, Američanom Shanom Tusupom. Ni se bala suspenza, dejansko pa njene sposobnosti v vodi preveč pomenijo podobi madžarske reprezentance, da bi se ji kar tako pri zvezi odpovedali. Tudi sama je zdaj zelo motivirana. »A kako ne bi bila? Ko sem prvič vstopila v Donavsko areno, sem se odprtih ust ozirala k temu čudežu športne arhitekture. Potem sem še pomislila, koliko gledalcev bo stiskalo pesti zame, že prav težko čakam na začetek prvenstva,« je pred dnevi spregovorila na prizorišču v Budimpešti.

A kolajne javnost pričakuje tudi od Daniela Gyurte, Laszla Cseha, Boglarke Kapas, stavi na Davida Verraszta, Zsuzsanno Jakabos in še koga. Kajpak tudi na vaterpoliste – morda le še v Dubrovniku tako kot v Budimpešti občudujejo veščine mojstrov v vodi –, za reprezentanco, ki je na zadnjih OI bila le 5., na SP eno leto prej pa še mesto nižje, je napočil čas za popravni izpit. Za najbolj vznesene privržence zdaj šteje le naslov svetovnih prvakov, Madžarska se ga je nazadnje veselila pred štirimi leti v Barceloni, verjetno si ni težko predstavljati, koliko bi ji pomenila lovorika doma, na dnevno razprodanem bazenu.

Uspeh in odmevnost slehernega prvenstva, naj bo organizacijsko še tako brezhibno in finančno podprto, krojijo uspehi domačih tekmovalcev. V deželi, kjer imajo panoge v bazenu že dolga desetletja zares izjemno poslanstvo, o tem ne dvomijo. In se že zdaj veselijo 30. julija, zadnjega dne prvenstva, ko se bodo ozrli h končni lestvici kolajn.