Avstralski zvezdnik Chris Hemsworth je bil v epilogu filma Extraction (2020) tako rekoč klinično mrtev. Potolčen in prestreljen, z veliko strelno rano na vratu je štrbunknil z mosta, na katerem je še malo prej po rambovsko redčil vrste plačancev. Klinično mrtva se je po prvem filmu zdela tudi vizija akcijske franšize, kot si jo je zamislil Netflix. Prvenec je bil namreč pod črto boleče nenavdihnjen žanrski film, brez lastnega vonja in okusa. Če ne bi posneli nadaljevanja, bi to opazil malokdo. Tri leta pozneje izvemo, da je nekdanji avstralski specialec Tyler Rake, ki ga igra Hemsworth – glej ga, zlomka – vendarle živ. Potem ko ga je naplavilo na rečni breg, so ga ekspresno prepeljali v dubajsko bolnišnico, kjer ga na začetku filma vidimo v komi.
Po mesecih na bolniški postelji ni v najboljši formi. Telo se je utrudilo, mišice so atrofirale, v njegov pogled pa se je naselila resignacija. Po končani fizioterapiji pobitega operativca naložijo v volkswagen in ga namestijo v kočico sredi Avstrije, kjer kida sneg, pije čaj in gleda Zvezde plešejo. Da, najboljši filmski operativci, bondi in bourni tega sveta, morajo seveda vsake toliko pristati povsem na dnu. A seveda ne mine dolgo, ko začne Hemsworth, ki se je še malo prej zdel upokojen, v slogu Rockyja delati sklece, zgibe, nositi kamne in sekati drva, potem ko napihne bicepse in tricepse, pa za piko na i odide še k frizerju. Po neobetavnem generičnem zapletu, v katerem izvemo, da mora iz gruzijskega zapora rešiti sestro svoje bivše in da je glavni barabi filma ime Davit Radiani, se vendarle začne akcija.
Pri čemer je treba priznati, da je režiser Sam Hargrave opravil domačo nalogo, saj že z uvodno večdesetminutno akcijsko sekvenco preseže tisto, kar smo videli v prvem filmu. Tako po koreografiji, kadriranju kot po stopnjevanju dogajanja. Tisto, kar bi morala biti infiltracija in evakuacija, se spremeni v wickovski ples pesti in pištol, ki se razplamti v množični spopad na osrednjem dvorišču zapora, v katerem ne manjka kreativnih zasukov kamere, ki igrivo sledi toku udarcev in nato brezšivno zavije na cesto, kjer kot nekoč v Alarmu za Kobro 11 po zraku v spektakularnih nesrečah frčijo avtomobili in motorji, za finiš pa Hemsworth z vlaka sklati še nekaj helikopterjev. Jasno – barabe padajo kot domine, naš junak pa se pred težko artilerijo po potrebi skrije za lestev.
Extraction 2 je vsekakor boljši film od predhodnika, a to ob zgoraj opisanem klavrnem začetku franšize ne pomeni prav veliko. Kot celota je namreč drugi del zgolj tisto, kar smo pričakovali že od prvega filma. To je lahkoten eskapizem z vsaj prebavljivo zgodbo, zvezdniško prezenco ter zabavno in lepo posneto akcijo, ki odraža proračunske vložke pri tovrstnih projektih. Hemsworthova repriza vsestranskega plačanca izpolni te minimalne kriterije, več od tega pa ne pričakujte. Ob tem je treba dodati, da je Extraction 2 kljub zapisanemu eden boljših Netflixovih hišnih filmov v žanru lahkotne akcije, znotraj katerega želi pretočni gigant ustvariti blagovno znamko s potencialom čim več nadaljevanj, s katerim bi zadržal in dodajal naročnike. Po povprečnih naslovih The Old Guard (2020), Red Notice (2021), Sweet Girl (2021), The Gray Man (2022), The Mother (2023) ter mišmašu s serijo Extraction pa je vendarle že čas, da podjetje, kakršno je Netflix, svojim odjemalcem ponudi kaj več kot totalno akcijsko generiko.
