»Kakor vihar je krenil Jan Muršak in dosegel gol,« je leta 2014 med prenosom tekme med Slovenijo in Avstrijo na olimpijskih igrah v Sočiju v eter zapel staro Olimpijino himno iz leta 1967. Kot pravi tudi sam, je njegov najljubši prenos prav hokejska tekma v Sočiju, na kateri je Slovenija sosede premagala s 4:0 in se uvrstila v četrtfinale olimpijskega hokejskega turnirja.
Na televizijo je prišel poleti 1979, spada pa v generacijo Iva Milovanoviča, Marjana Laha, Mihe Žibrata in edinega še vedno delujočega Marjana Fortina. V konkurenci omenjenih je izstopal po neposrednosti oziroma po tem, da je znal biti oseben. Prevladujoča reporterska paradigma na nacionalni televiziji v začetku osemdesetih je velevala tako imenovano objektivnost. Pristop, ki je sledil oddaji Sedma steza, ki se je na nacionalni TV predvajala od leta 1966, bila pa je izrazito v duhu slovenskega športnega reka »naj zadnjo reče stroka«. V radijskem etru je bilo nekaj več sproščenosti, zato je radio ponudil prve reporterske zvezdnike, kot sta bila Mirko Strehovec in Franček Jauk.
Iva Milovanoviča smo težko slišali, da bi se v prenosu osebno izrekel glede česar koli. Stare je imel s tem najmanj težav. V svoji generaciji je bil edini športni reporter, za katerega se je deklarirano vedelo, da navija za Olimpijo v vseh njenih oblikah. Ne nazadnje je bil med njimi tudi edini Ljubljančan. Ali kot je na naših straneh pred leti sam opisal reportersko paradigmo nekoč: »Moja generacija izhaja iz partijskih časov, ko so bili diktati drugačni. Zavrt je bil mehanizem, da bi sam s svojo glavo naredil neko sintezo. Sinteza se je delala drugje, drugi ljudje so jo počeli. Ti si bil komentator opazovalec in nič več. Suhoparno naštevanje, brez cvetk.« A tudi Stare je bil sprva precej bolj zadržan kot v kasnejši fazi, sploh ko se je začel zavedati lastnega statusa in mu ni bilo težko v eter izreči, da »gre lahko Američan sodit bejzbol, ne pa smučarskih skokov«, da je »sodnik barabin« in podobne obče ljudsko sprejemljive domislice, povedane v staromodnem besedišču.
Verjetno bi lahko njegovo držo označili za svobodnjaštvo. S prispodobami, kot je, da je »izbuljil oči, kot da bi imel bolno ščitnico«, je znal biti robato neslan, s pripombami o »brhkih mladenkah« bennyhillovsko seksističen, z naštevanjem lokalnih zgodovinskih dejstev med prenosi nogometnih tekem pa živce parajoč. Nogomet je nemara njegova šibkejša reporterska točka, pa čeprav je komentiral prvo jugoslovansko ligo in tudi prijateljeval z Vladankom Stojakovićem, kultnim srbskim nogometnim reporterjem, prav tako znanim po uživanju alkohola na delovnem mestu kot tudi po lapsusih težje kategorije. Denimo ko je Dragoslava Markovića - Dražo, predsednika skupščine SFRJ, v nekem prenosu preimenoval v Dražo Mihajlovića.
Lapsus je rodil tudi Andreja Stareta. Marca 1984 je v športnih poročilih TV-dnevnika narobe prebral eno črko in tako je iz hitrostnega drsanja prišlo hitrostno drkanje. »Ko sem povedal, da je svetovno prvenstvo v hitrostnem drkanju, je folk podivjal od sreče, ker se je nekaj zgodilo. Mislim, da sem dobil kakih 500 opolzkih pisem. Uredniki so sprva znoreli, potem so se pa morali tudi sami smejati. Ko bo kdo sestavil boljši lapsus, ga peljem na Havaje,« je o tem zanj nemara prelomnem dogodku povedal sam. Skozi kariero se mu je zgodil še marsikateri spodrsljaj, a je vedno obstal na nogah. Vključno s hokejsko tekmo med Slovenijo in Hrvaško, ko ga je sredi tekme na reporterskem mestu zamenjal kolega, domnevno zato, ker je bil Stare preveč okajen, da bi nadaljeval prenos. Da se mu obeta konec kariere, se je govorilo tudi leta 2018, po koncu svetovnega prvenstva v nogometu, ko sta bila z Ivom Milovanovičem deležna do tedaj najostrejših kritik, a Stare je preživel.
Do pred kratkim, ko je bil ob prenašanju svetovnega prvenstva v poletih na Kulmu vnovič obtožen, da je komentiral okajen, kar je vrhuško RTV Slovenija navedlo, da ga odpusti oziroma mu dopusti poslovilni nastop. A tudi zadnje dejanje je potrdilo težavo, da bo nacionalna TV-hiša težko dobila ali vzgojila takšnega reporterskega zvezdnika, ki bo presegel standarde korektnosti ter povprečja in se izoblikoval v prepoznavno osebnost. Človeka, ki ga lapsusi ne bodo pokončali, ampak ga bodo okrepili.
