Tema: Samo Rugelj za STA: Lepota založništva je v tem, da ni pravil
Samo Rugelj za STA: Lepota založništva je v tem, da ni pravil
Ljubljana, 27. novembra (STA) – Samo Rugelj je vse bolj prepoznaven kot strokovnjak za knjižno založništvo. Po strokovni monografiji o slovenskem založništvu Za vsako besedo cekin? (Cankarjeva založba, 2010), je zdaj pri Literi izšel knjižni esej Izgubljeni bralec. Rugelj je za STA spregovoril o svetlih in temnih plateh založniške branže ter o tem, kaj določa dobrega bralca.
Ena ključnih tem vaše knjige je bralec – kaj se je zgodilo z njim, se je izgubil, kdo je reflektiran bralec, kot ga imenujete?
Niso izgubljeni vsi reflektirani bralci. Samo manj jih je, kot včasih. V eseju zasledujem obdobje od osamosvojitve do danes in pregledujem, kaj se je zgodilo z reflektiranim bralcem. Zanj imam parametre. Reflektirani bralec je tisti, ki ve, kaj bere, in si prebrano, torej avtorja, naslov knjige, vsebino in temo, tudi zapomni za daljši čas. Kot drugo bere po nekem bralnem načrtu, kot tretje pa si tudi ustvarja lastno knjižnico. Lahko da spremlja samo določene žanre, tudi trivialne, toda, če jih spremlja natančno, tudi spada v to kategorijo. Tudi navdušenci nad znanstveno fantastiko so lahko resni bralci.
Veliko ljudi bere za zabavo. Tega ne vrednotim negativno, vendar se s tem v tej knjigi ne ukvarjam. Pomemben podatek je, da je od konca 80. let do danes naklada kvalitetnih knjig padla za približno desetkrat. Ocenjujem, da je število kvalitetnih bralcev v zadnjih 25 letih padlo na polovico.
Kje po vašem mnenju tiči vzrok za padec?
Težko je oceniti, kaj je najpomembnejše, gre pa za splet raznih vzrokov, od globalnih do lokalnih. Kot branža žal nismo spremljali dinamike, ni bilo raziskav bralnih in nakupovalnih navad in tako ne vemo, kaj se je zgodilo z vrednotami, ki so velevale, da ima knjiga tudi visoko simbolno vrednost. Imamo raziskavo, ki je bila narejena leta 1998, in zdaj še eno. Čisto novo. Ne vemo pa, kaj se je dogajalo v vmesnem času. V zelo kratkem obdobju petih let, od leta 1995 do 2000, je recimo zelo zrasla knjižnična izposoja. Takrat so založbe še gradile na tem, da naj knjiga ohranja svojo simbolno vrednost.
V vašem eseju je zelo poveden podatek o nakladah visoke literature. Zbirka Sto romanov je denimo izhajala v več deset tisoč izvodih, XX. stoletje se je začelo z naklado 3000 izvodov, končalo pri 700, zdajšnji Moderni klasiki imajo naklado 400 izvodov…
Kot je povedal letošnji Schwentnerjev nagrajenec, dolgoletni urednik Zdravko Duša, je bila zbirka XX. stoletje še zadnji veliki projekt Cankarjeve založbe, ko so zbirko poskušali postaviti na trg z vsemi elementi marketinškega spektra. Kot celota, izhajali so letniki… Prvo knjigo, Uliksa, so izdali, kot ste rekli, še v 3000 izvodih, v nekaj letih je naklada padla na 700. Branža se je na to splošno padanje prodaje po posameznem knjižnem naslovu odzvala z več knjigami, ki so izhajale v nižji nakladi. Slovenija tukaj ni bila kaka posebnost. Na tak način se je dolgo časa dalo kompenzirati padce. Če smo leta 1990 izdali 2000 novih knjižnih naslovov, smo jih imeli 20 let kasneje 6000.
Že, toda kakšne knjige so to?
Pred leti je bila narejena analiza: naslov po naslov. Pokazalo se je, da je približno polovica knjig izšla v nestandardnih založniških razmerah. Govorim o samozaložnikih ali pa tistih, ki izdajo nekaj knjig letno. Tega ne razumem kot pravo založništvo, ki kontinuirano deluje in resneje vpliva na knjižni trg. Take knjige ne vstopajo na založniški trg v klasičnem smislu – se pravi, da se ne prodajajo vsaj v desetih knjigarnah po Sloveniji. Takih knjig je približno polovica. Druga polovica knjig pa ima, po moji oceni, vsaj majhne prodajne ambicije. Po letu 2010 pa je skupno število knjižnih naslov zelo padlo, v zadnjih treh letih za 25 odstotkov.
Tozadevno je v igri več tez. Nekaterim se zdi, da je knjig tako ali tako preveč ter da je dobro, da se teren sčisti. Sam menim, da ni knjig nikoli preveč. Če pa imamo kot založniška panoga vse kazalce negativne in so padci napovedani tudi za vnaprej, to predstavlja veliko težavo. Trg se ločuje na nekaj polj: eni lahko preživijo tudi v zelo zaostrenih razmerah, saj izdajajo predvsem komercialno literaturo, pa spet ne v slabem smislu – govorim o knjigah, ki se kupujejo. To je super. Potem je tu še polje, ki je neposredno vezano na Javno agencijo za knjigo. Za resnega bralca je ta segment do neke mere pomemben, a te knjige večinoma vstopajo na trg individualnega prodajanja v zelo majhni meri, saj se visokega leposlovja ali pa zahtevne humanistike fizičnim kupcem proda tudi v zgolj nekaj desetih izvodih. Komercialni del s seboj nosi predvsem hitro berljive knjige na eni strani in priročnike, torej večkratno uporabne knjige na drugi.
Vas še posebej skrbi del, ki ni komercialen, hkrati pa ni podprt z javnimi sredstvi.
Da, ta del je v kriznih razmerah vedno bolj hendikepiran. Gre za kvalitetne knjige, ki nudijo možnost refleksije, osebnega razvoja ali nekega globljega razmisleka na določeno temo, ne uspejo pa, ker niso subvencionirane, preživeti na trgu. Ocenjujem, da je bil v tem delu padec v zadnjih štirih letih kar 50 odstoten. Govorimo o kvalitetnem, komunikativnem leposlovju in neleposlovju, recimo dela zelo dobrih, hkrati pa zelo branih avtorjev, kot so Ian McEwan in Philip Roth, ali pa popularna znanost. Če te knjige ne izidejo v sklopu velike hiše, recimo Mladinske knjige ali pa založbe Učila, ki lahko knjigo plasirata na trg v okviru celotnega svojega sistema, potem teh knjig enostavno ni več mogoče izdati na ekonomsko rentabilen način brez javne podpore. Takšno knjigo je, če odmislimo knjižnice, založniku brez lastnih knjigarn težko prodati v več kot 200, 300 izvodih.
Težavo prepoznavate tudi v razpisih JAK, predvsem projektnih.
Določene založbe so na tem gradile del svojega programa, hkrati pa so si nabirale izkušnje pri izdajanju zahtevnejših knjig. Sredstva pri tem razpisu za posamične knjižne naslove so se v zadnjih letih močno zmanjšala, število naslovov se je skoraj prepolovilo. To novim založbam onemogoča vstop na “trg” javne podpore. V interesu založniških institucij naj bi bilo tudi to, da nastajajo nove dobre založbe in te ne morejo nastati iz nič, potem pa kar naenkrat izpolnjevati zahtevne pogoje za pridobitev javnega denarja. Projektni razpis je bil v tem smislu primeren “inkubator”.
Branža se pogosto pritožuje nad knjižnicami. Bralci si knjige izposojajo, namesto, da bi jih kupovali.
V sistem javnih knjižnic je bilo v zadnjih 20 letih vloženega veliko javnega denarja. Ne samo za nakupovanje knjig, temveč tudi za vzdrževanje sektorja. Imamo veliko novih, sodobno opremljenih knjižnic, ki so postale pravi družabni prostori. Knjižnice imajo v primerjavi s knjigarnami pogosto bogatejši spremljevalni program, včasih tudi finančno podprt. Javni denar za knjige torej večinoma gravitira na knjižnice, založništvo dobiva manj kot desetino te vsote. Da ne bo pomote, knjižnični sistem je po mojem mnenju najpomembnejši kulturni sistem v državi. Beleži deset milijonov letnega obiska.
Toda založniška branža je v krizi. Veliki krizi. In če imamo močan javni sektor, knjižnice, s stalnim dotokom denarja in zanesljivimi službami, ima založništvo težave še v kadrovskem smislu. V zadnjih letih je založništvo zapustilo četrtina ljudi. Nekateri od njih so, če so uspeli, našli novo službo tudi v javnem knjižničarskem ali pa založniškem sistemu. Založništvo v smislu zaposlovanja novih kadrov ni več tako konkurenčno, kot je bilo denimo pred desetimi leti. Zdaj je treba pomagati založništvu – saj knjižnice se programsko (vsebinsko) napajajo neposredno iz njega.
V svoji knjigi problematizirate nekatere knjige, ki izidejo s podporo JAK, ki so, kot pravite, potem ko jih odkupijo še knjižnice, “pokrite”. Z njimi se potem nihče več ne ukvarja.
Za začetek bi opozoril na pomembno distinkcijo. Če piše v knjigi, da je izšla s podporo JAK, to lahko pomeni zelo različno, od 4000 pa vse do 10.000 evrov za izdajo enega naslova. Teh šest tisoč evrov zelo spremeni odnos do izdane knjige in kasnejšega ravnanja z njo.
Lepota založništva je v tem, da ni jasno razvidnih pravil. Vsaka knjiga ima svojo zgodbo. Vsaka založba ima svojo zgodbo. Knjige, ki so podprte z JAK, so del zelo različnih sistemov. Tradicionalne založbe, Celjska Mohorjeva, recimo, ima 160-letno tradicijo, in tudi uveljavljeno publiko. Morda, ne glede na podporo JAK, vse knjige obravnavajo enakovredno. Ko sem se pred leti pogovarjal z direktorjem Jožetom Faganelom, je rekel, kriza? – seveda, tudi to smo že imeli večkrat. Podobno velja za založbe Mladinska knjiga, Modrijan in Sanje, ki se do vsake knjige obnašajo precej podobno, če dobi podporo JAK ali ne.
Na drugi strani pa so majhne založbe, ki izdajajo zgolj javno podprte knjige. Če taka založba deset let dobiva javno podporo, je sistem ustaljen. Oni prodajo recimo 50 izvodov neke knjige fizičnem kupcem v prvem letu od izida, če bi jih želeli še dodatnih 50, to pomeni veliko več dela, dodatne promocije, poseben angažma. Za postprodukcijske aktivnosti zmanjka časa oziroma se ne splača. Lahko jim kaj očitamo, a dejstvo je, da so te založbe ves čas na udaru, nikoli niso dobile dovolj denarja, da bi se lahko spodobno razvile. Mitja Čander iz Beletrine opozarja na nižanje sredstev za knjigo že skoraj deset let. Tudi v času konjunkture je za knjige zmanjkovalo denarja.
Toda kljub vsemu, založniška dejavnost v Sloveniji se mi zdi vseeno zelo živahna.
Seveda, za podporo, ki jo knjiga dobi, v primerjavi s katerokoli kulturno branžo, naredi ogromno. Poglejmo film, ki dobi približno štiri milijone evrov letno. Z javno podporo sta letos na ogled v kinu dva filma, ki pa nimata skoraj nobenega občinstva. V tem istem letu ves čas, vsak teden, izhajajo javno podprte knjige pri 25 in več založbah. V gledališču, recimo, ki ima res obsežno javno podporo, je to irelevantna vsota, za ta denar noben ne more narediti ničesar. Ne želim, da prevlada vtis, da kdo v založništvu dobi veliko javnega denarja. Upam si trditi, da založništvo najbolj učinkovito porablja javni kulturni denar.
Problem je nemara tudi v tem, da branža ni pretirano povezana. Samoiniciativnost za skupni cilj je redkost.
Če deluješ na trgu, si enostavno preveč zaposlen. Težko se ukvarjaš z generalnimi projekti. Spomnim naj na projekt Skupaj za knjigo, ki je skušal reševati Mladinsko knjigo. Za Roka Zavrtanika kot pobudnika sem imel zgolj eno vprašanje, na katerega pa nisem dobil odgovora. Če bi oni prevzeli Mladinsko knjigo, kdo bi bil novi direktor Mladinske knjige? Vsak od udeleženih ima vendarle svojo založbo, kdo jo bo potem vodil? Če pa bi jo vodili obstoječi ljudje, sem mu rekel, potem pa itak ni razloga za prevzem. Dlje od tu nisva prišla.
No, samoiniciativnost se je obrestovala pri projektih Noč knjigarn in Noč knjige. V teh primerih je bilo zaznati poenotenje, sodelovanje med založbami. Kaj je tu opravilo društvo založnikov?
Društvo založnikov, ki naj bi povezovalo vse založnike in je letos denimo entuziastično organiziralo tako Noč knjigarn kot jesensko izobraževanje založnikov, ima letni proračun v višini enomesečne plače v javnem sektorju. Nemogoče je, da bi oni razvijali in realizirali večje infrastrukturne projekte.
Vrniva se še k bralcu, ki ga razumete zelo kompleksno.
Seveda, branje in kupovanje knjig je mnogostranska zadeva, če vse skupaj gledamo na nivoju družbe. V času mojega šolanja nismo imeli vseh teh ekranov, spleta. Zdaj je, kar zadeva zabavo in pridobivanje informacij, šolar veliko bolj na udaru. Toda šolski sistem je glede branja ostal skoraj povsem nespremenjen. Ni bilo evolucije.
Kdaj v času šolanja izgubimo bralca?
V času osnovne šole starši še čutijo odgovornost za otrokovo branje. Problem se začne v srednji šoli. Kar takoj smo že pri Molieru in Dostojevskemu, drugega ni kaj dosti. Šolski sistem, po mojem mnenju, ni dovolj prilagojen 21. stoletju. Zato igra zelo pomembno vlogo družinsko okolje in osebna knjižnica, ki se mora širiti, predvsem pa uporabljati. Da o stanju šolskih knjižnic ne govorim – to bo imelo zelo škodljive vplive v prihodnosti.
Za konec, ko smo že v času 30. slovenskega knjižnega sejma, kakšen se vam zdi, glede na to, da jih spremljate tudi po svetu.
Sejem je odraz teženj založništva. Naše je po mentalni strukturi takšno, da sodi v Cankarjev dom. Kjer se naseliš, je tvoj simbolični jaz. Karkoli spreminjati v tem času, bi bil poslovni ali obiskovalski samomor. Stalen termin in stalna lokacija, to je vse, kar šteje.
V Zagrebu imajo recimo velesejemski prostor, tam sem se pred dvema tednoma komaj še znašel, čeprav sem že bil. Pri našem sejmu natančno veš, kje ima prostor določena založba. In če si ljubitelj knjig, je ta prostor raj. Srečaš lahko naše literarne zvezde, kot sta Svetlana Makarovič in Feri Lainšček, jih pocukaš za rokav. Naš sejem je dober, v športnem žargonu bi rekel, ne spreminjaj moštva, ki zmaguje, vedno pa se da narediti še kaj novega.