Meduze so lahko boleč trn v peti človeštva. Lahko nas opečejo. V nekaterih morjih so celo smrtno nevarne. V zadnjih dveh letih
Kako iz meduz
Receptov za pripravo meduz je na spletu veliko. To je dokaz, da si sluzasti organizmi v Jadranu, zaradi katerih si belimo glavo, mnogi (predvsem na Japonskem in Kitajskem) privoščijo na krožnikih. Pa ne samo velikih klobučnjakov, ampak še druge vrste, ki jih pri nas ni. V meduzah je največ (96 odstotkov in več) vode, od preostalih trdnejših snovi je največ proteinov, kolagena, lipidov (maščob), nekaj sladkorja in veliko soli. Sol je lahko problem pri predelavi meduz v gnojila ali v prehrano za akvakulturo.
V ekipi tudi Morska
Izhodišče skupnega projekta je uporabna znanstvena raziskava, ki bi morala po štirih letih ponuditi več rešitev in ukrepov, kako se spopasti z vse večjim številom meduz v morjih po svetu in kako doseči, da bi jih uporabili v prid naravi in človeštvu. Raziskovalni centri in inštituti so delo razdelili, EU pa je zanj namenila šest milijonov evrov, od tega bo Morski biološki postaji pripadlo 400.000 evrov.
»Čeprav so ti sluzasti organizmi, zooplankton, za nekatere zanimivi in celo zelo fotogenični, so nekatere vrste za človeka zelo nadležne, nekatere tropske vrste spadajo celo med najbolj toksične na svetu. Meduz je vse več, kar je posledica višjih temperatur morja, zakisanja oceanov in prelova rib. Bohotenje meduz resno ogroža ribiče, zato so najbolj v skrbeh države z razvitim morskim ribištvom in turizmom,« je pojasnila Ana Rotter.
V štirih letih
»Na Morski biološki postaji načrtujemo, da bi izdelali biofiltre za mikroplastiko. Izdelali bi jih iz meduznega mukusa. Naloga bo torej ugotoviti, kako to sluz zbrati, očistiti in vstaviti v filtre, da bo v njih obstojen in da bo deloval kot biofilter, nekakšna mrežica, na katero se bodo lepili nevidni delci mikroplastike. Take filtre bi namestili na izpuste iz čistilnih naprav in tako poskušali zajeziti 90 odstotkov vnosa plastike v morje. V teh štirih letih bi radi prišli vsaj do nekakšnega prototipa takih naprav. Vendar po štirih letih naših raziskav ne bo konec. V nadaljnji fazi bi radi poiskali partnerje iz gospodarstva, ki bi te biofiltre uporabljali ali izdelovali za trg. O tem se že dogovarjajo. Posamezni poskusi in študije so bile v svetu že opravljene. Mi bomo morali narediti konkretnejši korak naprej,« pravi Rotterjeva.
Tržaški zaliv
»To je veliko priznanje za Morsko biološko postajo, saj nismo ravno velika znanstvena organizacija. Zaupanje preostalih partnerjev smo si pridobili v preteklih desetletjih z dobrim delom, sicer nam ne bi prepustili vodenja kar dveh raziskovalnih sklopov. Vsak delovni sklop je pomemben za preživetje celotnega projekta,« pravi Rotterjeva in dodala, da v projektu sodeluje več kot 40 znanstvenikov z različnih področij, poleg tega potrebujejo še veliko tehnično in administrativno podporo.