Da, res je: če se kaj zgodi, potem kratko ali najkrajšo presneto rad potegne kolesar. Potem poslušamo, kako se na njih ne pazi, kako se do njih obnašajo vozniki ali celo že pešci na cesti in pločnikih, kako grdo z njimi ravnajo policisti, ki jih lovijo na območjih za pešce… A po drugi strani svoje govorijo tudi številke. Letos je bilo v prvih sedmih mesecih v nesrečah udeleženih 686 kolesarjev, a kar 359 jih je nesrečo tudi povzročilo. Torej več kot polovica, kar na vse skupaj meče malce drugačno luč. Kar 3147 so jih policisti ujeli pri prekršku, najpogosteje v povezavi z nepravilno stranjo oziroma smerjo vožnje, vožnjo pod vplivom alkohola in – uporabo telefona med vožnjo.
Saj verjamemo tudi kolesarjem, da so pri nas razmere večkrat daleč od urejenih, a glej ga, zlomka, pogosto poslušamo o pravicah, redko pa o dolžnostih. Kajti tudi za kolesarje veljajo, če se sklicujejo na enakopravnost v prometu, enaki prometni predpisi. Rdeča naj bi pomenila stop, pločnik ni kolesarski poligon, enosmerna cesta je tudi za kolesarje očitno tabu enako kot za avtomobiliste. Problem je najbolj pereč seveda v mestnih središčih, kjer omenjeno očitno spada med privilegije nekaterih kolesarjev. Na veliko »veselje« predvsem pešcev, ki morajo bolj paziti, da jih od zadaj ne pokosi kakšen kolesar, in to na peščevem teritoriju, pločniku. Ob tem se tudi tam, kjer kolesarska steza je, najdejo junaki na dveh kolesih, ki je seveda ne uporabljajo, da se včasih vprašamo, čemu sploh vlagati v nekaj, kar je tako in tako samo sebi namen. Saj je res, da je za infrastrukturo treba narediti še zelo veliko, da bo uporabna in varna tudi za kolesarje, a če zanjo že poskrbijo, naj jo potem tudi uporabljajo. Pa da ne bo pomote, velika večina kolesarjev se tega zaveda in skuša, tudi s svojo iznajdljivostjo, nekako preživeti na cesti. In tudi to, da je kolesarjev vedno več, lahko le pozdravljamo, saj se tako že obupno prenatrpane ceste vsaj malo sprostijo. A še enkrat: tudi za njih veljajo neki prometni predpisi.
Dolga leta smo s prstom kazali najprej na avtomobiliste, potem so prišli na vrsto motociklisti, za njimi pešci, zdaj prehaja ta štafeta počasi v roke kolesarjem. Ker nekateri s svojim obnašanjem sami skrbijo za to. Kajti vožnja s kolesom je lahko tudi prijetna, zabavna, zanimiva. Vsakič rad sedem na kolo, a tudi takrat skušam v prvi vrsti paziti sam nase. In da, zapeljem na kolesarsko stezo, kjer je na voljo. Pa čeprav me ob tem po cesti prehiti nekaj deset rogličev. Očitno za njih prometni predpisi res ne veljajo…
