Tiskane izdaje
Pomislite za trenutek, kaj ste danes pojedli. Od zajtrka, malice, kosila, popoldanskega prigrizka do večerje, in morda še na kavču pred televizijo. Je bilo zdravo, uravnoteženo, ste se po obrokih počutili lahkotno in okrepljeni z novo delovno energijo, ali pa se vam je hrana zalepila ob želodčne stene in jih obtežila kot kamen. Ste morda izpustili zajtrk in večino hrane pobasali za kosilo ali večerjo? Lačni najbrž niste bili, razen če ste morda sredi kakšne shujševalne diete. Pravzaprav, se morda spomnite, kdaj nazadnje ste bili zares lačni in brez dostopa do hrane?
V ponedeljek obeležujemo svetovni dan hrane. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je 16. oktober hrani posvetila po drugi svetovni vojni, ker je hotela osvetliti problematiko lakote velikega števila svetovnega prebivalstva. Kljub milenijskemu cilju njenega izkoreninjenja do leta 2030 je še vedno lačnih okoli 800 milijonov prebivalcev.
Premalo pa se govori o prekomerni teži in debelosti, za katerima boleha še enkrat toliko – 1,9 milijarde ali več kot četrtina – prebivalstva.Lakota in debelost sta v tem norem svetu, kjer v zadnjem času slabo dosledno premaguje dobro, dve lici istega kovanca. To je še zlasti vidno v nekaterih državah Afrike, Latinske Amerike in Azije, kjer so stotisoči zaradi poplave poceni kalorično bogate, a hranilno revne hrane na hitro preskočili od podhranjenih k prekomerno težkim.
Multinacionalke, ki v Evropi doživljajo upočasnjevanje rasti, poleg tega pa se morajo otepati še obtožb o prodaji hrane slabše kakovosti na trgih vzhodne Evrope, svojo prihodnost vidijo v potrošnikih hitro razvijajočih se držav. Nestle je v Braziliji rekrutiral vojsko prodajalcev, ki njegove izdelke ponujajo od vrat do vrat celo v najbolj zakotnih predelih, kjer ima pločevinka ledenega čaja še vedno enak status kot pomaranča, ki so jo ob praznikih dobili naši starši.
Težava je, da za lakoto poznamo zdravilo, ki je razmeroma učinkovito, le če človek pravočasno dobi zdravniško pomoč. Debelost pa je veliko bolj zahrbtna bolezen, za katero se niti ne poskuša najti zdravila. Živilske korporacije, ki jo širijo, se gotovo zavedajo nevarnosti prehranskih smeti, ki jih proizvajajo, a jih poskušajo zmanjšati bolj s figo v žepu: z malenkostnim nižanjem vsebnosti soli, sladkorja in maščob, zmanjševanjem porcij in raznimi slepilnimi manevri, namesto da bi se zavezale h korenitemu preoblikovanju svojih izdelkov, s katerim bi dosegle ugodnejšo hranilno sestavo.
Pred učinkovitejšimi potezami bo funkcionalno pohabljena še marsikatera generacija otrok. Hkrati z njo bodo prizadeti novi tisoči kmetov, ki so zamenjali samopreskrbno pridelavo z bolj dobičkonosno pridelavo soje, koruze in sladkornega trsa – po pisanju New York Timesa osnovnih gradnikov številnih industrijskih prehranskih izdelkov. dodatno bodo izčrpani tudi številni naravni viri, ki jih multinacionalke požirajo za proizvodnjo cenene hrane.
Kaj lahko na svetovni dan hrane naredimo kot posamezniki, privilegirani, da živimo v delu sveta, kjer ne lakota ne debelost ne dosegata epidemičnih dimenzij? Zase lahko poskrbimo tako, da bo hrana, ki jo bomo zaužili, pridelana v Sloveniji, morda celo na domačem vrtu, brez pesticidov in umetnih gnojil. Da jo bomo pojedli v miru in se v mislih zahvalili tistemu, ki jo je pridelal. Za milijarde drugih, ki nimajo takšne sreče, lahko nekaj drobnega naredimo s tem, da ničesar ne vržemo stran. To bo velik izziv tudi zame.
