Stanje v šolstvu je alarmantno, prave vizije pa ni
Združenje ravnateljev, zveza aktivov svetov staršev in Sviz so opozorili pristojne v vzgoji in izobraževanju, da je stanje v šolstvu alarmantno. Največja težava so pomanjkanje vizije, učiteljev, vse manj sredstev za šolstvo, hkrati pa več kot sto zakonov in več kot tisoč pravilnikov, ki urejajo ta sistem.
Predsednica združenja ravnateljev Mojca Mihelič je spomnila, da je država leta 1990/1991 za šolstvo namenila 7,3 odstotka BDP, danes namenja 4,6 odstotka BDP: »Ti, ki danes hodijo v vrtce in šole, so naša prihodnost. Vprašajmo se, ali je vredno vlagati vanje. Ali je smiselno, da imamo še vedno standardni program, ki je star 50 let, ali je pomembno, da država začne vlagati več. Da bodo vsi otroci, ne glede na socialno-ekonomski položaj dobili enako. Znan pregovor pravi: Če zaprete vrata šol, odpirate vrata zaporov.«
Predsednica Zveze aktivov svetov staršev Slovenije Lara Romih je poudarila, da bi bilo treba urediti učne načrte, vzpostaviti sistem zagotavljanja kakovosti v osnovni šoli, zagotoviti stabilno in celovito učbeniško politiko, poskrbeti za recenzijo učnih gradiv, okrepiti vzgojno vlogo šole … Takoj pa bi morali poskrbeti za duševno zdravje otrok. Tako bi morali fokus z ocen, ko velja in šteje samo petica, prenesti na znanje, je še dejala Romihova in opozorila: »Pri vprašanju, ali je šolski sistem dober ali slab, stoji ali pade celotna družba.«
Glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj pa je dejal, da je najboljši pokazatelj krize v šolstvu pomanjkanje učiteljev, ki so tudi med najstarejšimi v Evropi. Če se bo tako nadaljevalo, bo kadrovski primanjkljaj povzročil padec kakovosti javnega izobraževanja. »Kar bi pričakoval od našega ministrstva, ministra, za katerega včasih ne vem, ali je ali ga ni, da bi bil vlado prepričeval, da je treba takoj začeti obračati trende,« je dejal Štrukelj in poudaril, da sedanji ukrepi ministrstva niso zadostni. Vsi trije so pozvali predsednika vlade Roberta Goloba, naj se z njimi sestane.
Z ministrstva za vzgojo in izobraževanje so odgovorili, da se izzivov zavedajo, da so pripravili že več sprememb zakonodaje, delovna skupina zaključuje končno verzijo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja (NPVI), intenzivno izvajajo kurikularno prenovo. Zbrani predstavniki ravnateljev, staršev in sindikata sicer dvomijo, da bo NPVI rešil slovensko šolstvo.
»Bojim se, da bo takrat, ko bo NPVI sprejet, preteklo že preveč časa, da bi bilo sploh še mogoče kaj implementirati. Ukrepati moramo takoj. Nimamo časa še leto ali dve čakati,« je dejala Miheličeva. Štrukelj pa je dejal, da največja težava, ker se kaže, da ni vizije, a se pristojni tega sploh ne zavedajo: »Še vedno mencamo na mestu in se delamo, da je vse v redu. Mi smo že v krizi in končali bomo tam, kjer je zdaj zdravstvo.« Opozoril je, da Slovenija nima naftnih polj in zlatih rudnikov, lahko pa ima dobro izobraževanje. Tudi zato je kriza v izobraževanju tako problematična in je zdaj skrajni čas za ukrepe, je sklenil Štrukelj: »Kriza izobraževanja ima slabo lastnost, da se je ne vidi iz letala, deluje potiho, orje globoko, in ko jo javnost opazi, je že veliko prepozno.«
