Pred nami je nova knjiga te plodovite avtorice: Brazgotine na duši. V njej raziskuje samopoškodbeno in samouničevalno vedenje pri mladih. V to vedenje uvršča tudi narcisizem, čemur je posvetila posebno poglavje. Kot pravi, knjigo namenja mladostnikom in njihovim staršem. Primerna je za osnovnošolce, srednješolce, učitelje, profesorje, odrasle, ki se samopoškodujejo ali so to počeli v mladosti, in vse bralce, ki bi radi izvedeli kaj več o tem pojavu. Posebna vrednost knjige so nasveti staršem, kako naj prepoznajo samopoškodbeno vedenje pri mladostniku, in seveda kako naj mu pomagajo, da bo takšno vedenje prekinil.
Samouničevalno vedenje je izredno širok pojem in zajema veliko oblik, od zasvojenosti do samopoškodbenega vedenja, pojasnjuje avtorica. Pri samopoškodbenem vedenju si posameznik namerno povzroča fizično bolečino. Največ ga je med najstniki, vendar lahko posameznik tovrstno vedenje začne že zgodaj, pri sedmih ali osmih letih ali celo prej. Namen teh dejanj je, da oseba svojo čustveno bolečino preglasi oziroma utiša s telesno bolečino. Gre za lajšanje neznosne notranje napetosti, nervoze, ki pa je največkrat posledica dveh potlačenih čustev, in sicer sovražnosti in jeze, ugotavlja avtorica. Samopoškodbeno vedenje je za mladostnika najhitrejši način, da doseže sprostitev napetosti. Obstaja tudi manj znana, a prav tako pogosta oblika samopoškodbenega vedenja, ko oseba dopušča drugi, da jo poškoduje.
Prepoznati, ali si mladostnik sam povzroča poškodbe, je včasih zelo težko, saj prizadeta oseba tako vedenje skriva in zanika ter se poškoduje le takrat, ko je sama. Staršem Jovanovićeva predvsem svetuje, naj se najprej sami podrobneje seznanijo s tem, za kaj gre, skozi dostopno literaturo. Prav tako naj prisluhnejo osebam, ki so preživele podobno izkušnjo kot njihov otrok. Če se ne morejo vživeti v svet otroka, naj se vsaj zavedajo, da nismo vsi ljudje enaki. Četudi gre za njihovega otroka, ni nujno, da doživlja stvari in rešuje težave na podoben način kot oni sami.
»Poglobimo se v njihova ranjena srca,« odraslim svetuje avtorica knjige, ki verjame predvsem v pogovor. Mladostniku lahko pomagajo s pogovorom in pravilnim odnosom ter pristopom. Starši naj mu ponudijo varnost, toplino, ljubezen, občuti naj sprejetost, pripadnost, zaželenost, vrednost, vključenost… Pomembno je, da mladostnik pri pogovoru čuti, da je slišan in razumljen. Seveda morajo starši razmisliti tudi o možnostih zdravljenja, saj mladostniki, ki se samopoškodujejo, potrebujejo strokovno pomoč, da se razbremenijo duševnih stisk, ki se skrivajo za tem vedenjem. lo
