O škodi zaradi uničenega naravnega okolja pa nič
Po zakonu o divjadi in lovstvu štejejo za divjad »vse vrste prosto živečih sesalcev in ptic, ki se lovijo«. Upravljanje z divjadjo spada pod okrilje ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Spomladi se začnejo v večjem obsegu pojavljati škode, ki jih povzročajo zavarovane živalske vrste in divjad. Zato je vse več javnih kritik na račun škod po divjadi (teh ne zanikam, da me ne bo kdo »pribil na križ«, saj so bile, so in bodo) in nenehnih zahtev po še višjih odstrelih rastlinojede divjadi, zlasti srnjadi, jelenjadi in divjih prašičev, ter zavarovanih zveri, volkov in medvedov. Bojim se, da se bo kmalu na tem seznamu znašel še ris, ki smo ga komaj vnovič naselili. Prvič smo zanj po iztrebljenju leta 1973 poskrbeli slovenski lovci sami. Pa še marsikaj bi se našlo v dobro zelene bratovščine na Slovenskem, ki doslej s puško še ni iztrebila nobene živalske vrste. In ki je vse bolj nemočna, ko gre za spremembe v naravnem okolju v škodo divjadi.
V kontekstu ozadij o lovskih škodah ima lovska organizacija vso pravico in navsezadnje tudi dolžnost, da brez dlake na jeziku in odgovorno sporoča javnosti, kakšna sta njeno družbeno poslanstvo in njena novodobna vloga na področju njihovega preprečevanja ali vsaj zmanjševanja. Kljub sicer drugačni zakonski ureditvi se mi ne zdi odveč spomniti na nekatere znane pobude, da bi se lovstvo počasi (in zelo preudarno ter dokončno) poslovilo od zdaj pristojnega ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo in prešlo pod ministrstvo za naravne vire. Doslej so bile takšne pobude celovito in strokovno argumentirane ter v lovskih vrstah deležne znatne podpore. Dokler bodo namreč lovske organizacije – lovska društva (LD) in lovišča s posebnim namenom (LPN) – pod resorjem ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, bo politika vedno upoštevala predvsem interese kmetijstva in kmečkega lobija. Za vsakega kmeta je divjad škodljivec, ki mu odžira in krade pridelke. Celo več: ni še pozabljeno, da nekateri kmetje volkove in druge velike zveri proglašajo za »agresorje in okupatorje slovenskega kmeta«. Razumi, kdor more!
Rad bi ilustrativno izpostavil nedavno osebno izkušnjo z enega od slovenskogoriških lovišč. Naletel sem na kmeta, ki je na veliko požigal mejico med dvema travnikoma. Ognjeni zublji so kot za stavo požirali eno od zadnjih oaz za malo divjad. Na vprašanje, ali je to res potrebno, sem dobil osoren odgovor: »Zakaj pa ne, zemlja je moja in na njej počnem, kar želim. Brigajo mene vaši fazani in zajci, od tega ljudje nimajo koristi.« Razborito je še pripomnil, da je treba tudi »vaše srne poklati«. Kakšen besednjak, »poklati«! Kdo v tej zgodbi povzroča škodo in komu? Kratkoročno in še bolj dolgoročno najbolj nekaterim vrstam male divjadi, saj se njen življenjski prostor iz leta v leto krči in slabša tudi zaradi pohlepa po zemlji in zaradi nestrokovnih posegov v naravno okolje. Žal se sekanje gozdnih robov in požiganje živih mej in mejic dogaja tudi po 1. marcu, kar je z zakonom prepovedano.
Zaradi omenjenega so na najslabšem poljske kure. Večina lovskih družin (LD) v osrednjih Slovenskih goricah – in še zlasti tistih v Pesniški dolini ter v dolinah njenih pritokov (Drvanja, Velka) – je že lep čas brez poljskih jerebic. Ta avtohtona poljska kura je bila značilna divjad žita in velik naravni zaveznik kmeta. Fazana je mogoče videti le tu in tam. Vzroki so znani in so jih mnogi raziskovalci že pred tremi desetletji zapisali (na primer Lojze Černe v knjigi Mala divjad). Na prvem mestu so to spremembe v naravnem okolju po velikih hidro- in agromelioracijah konec 60. let prejšnjega stoletja. Začeli so se procesi komasacij (načrtna prilagoditev razdrobljenih kmetijskih parcel in njihovega lastništva za racionalnejšo izrabo kmetijske posesti) in arondacij (zaokrožitev zemljišč v enoten kompleks zaradi modernizacije kmetijske proizvodnje). Začela se je intenzivna kmetijska proizvodnja z monokulturo koruze, v kateri poljska jerebica nima kaj iskati (se pa zato v njih odlično znajdejo divji prašiči, o katerih pred desetletji v Slovenskih goricah ni bilo ne duha ne sluha). Svoje je prispevala tudi prekomerna uporaba kemičnih zaščitnih sredstev na kmetijskih površinah (v Pesniški dolini in tudi na Dravskem polju zlasti na posevkih sladkorne pese, ko je zaradi uporabe nekaterih pesticidov poginjala tudi srnjad). Poznavalci razmer iz lovskih vrst upravičeno opozarjajo tudi na porast števila predatorjev (plenilcev), zveri (poleg lisice so prišli še šakali) in zavarovanih ujed. Kmetom delajo sive lase še vrane, ki povzročajo občutno škodo na senenih balah. Tako pač je!
Zaradi porušenega naravnega ravnovesja je res že skrajni čas, da začnemo skupaj iskali rešitve za odpravljanje posledic negativnih posegov v naravnem okolju. Ne samo za divjad, pač pa za vse prostoživeče divje živali nasploh (in tudi za človeka). Lovci si na tem področju iskreno želimo več konstruktivnega dialoga z vsemi deležniki v prostoru. Že dolgo vemo, da nismo sami in da je treba stremeti k trajnostni rabi naravnih virov, da jih bo nekaj ostalo še za naše zanamce. Prav zaradi tega poskušamo krepiti našo naravovarstveno vlogo, kar je eno od vodil slovenske lovske organizacije vse od njenih začetkov leta 1907.
dr. Marjan Toš,
član Lovskega društva Dobrava v Slovenskih goricah in predsednik nadzornega odbora LZ Maribor
