Tiskane izdaje
To so bile zgodbe žensk, njihovih želja, hrepenenj, a tudi težav in stisk, ki so hkrati bile točka preloma z do takrat moško literarno tradicijo. Pavlina Pajk se je rodila 9. aprila 1854 v Pavii (Italija) materi Pavlini Milharčič in očetu Josipu Doljaku. Po smrti staršev se je preselila k stricu v Solkan, kjer se je šele pri šestnajstih letih začela učiti slovensko.
Na njeno narodno zavest so vplivali izobraženci, ki so zahajali v stričevo hišo, in kmalu je začela nastopati v goriški in solkanski čitalnici. Zgodovinar dr. Branko Marušič iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU je povedal, da so njena tako imenovana goriška leta sovpadala s šestdesetimi in sredino sedemdesetih let 19. stoletja.
Z ustavnima zakonoma iz let 1860 in 1861 je bilo v avstrijski državi uvedeno parlamentarno življenje na državni in deželni ravni. Bolj demokratično okolje je tudi Slovence na Goriškem spodbujalo k odločnejšemu zagovarjanju slovenskega političnega programa iz leta 1848, zlasti zaradi sožitja z Italijani, na katerih politično dejavnost je na Goriškem posredno in neposredno vplival program zedinjene Italije.
Na slovenskem zahodu se je čitalniško gibanje začelo z ustanovitvijo čitalnice v Trstu (1861) in nadaljevalo z ustanavljanjem teh društev na Goriškem in v okolici Trsta. Pajkova je bila prav zaradi javnega delovanja njenega strica, deželnega poslanca in mladoslovensko usmerjenega Matije Doljaka, posredno vključena tudi v dnevnopolitične dogodke.
Prva ljubezen
Poleg slovenskih knjig je začela prebirati tudi tujo literaturo. V tem času je začela tudi pisateljevati in leta 1873 v Soči objavila prvo lirično prozo Prva ljubezen. Zaradi bratovega nasprotovanja se je morala s slovenščino ukvarjati na skrivaj. Pri tem sta jo podpirala Josip Cimperman in Janko Pajk (urednik Zore), s katerim se je kmalu poročila in preselila v Maribor, nato pa ga je spremljala v Gradec, Brno in na Dunaj.
Po besedah Vite Žerjal Pavlin je bila Pavlina Pajk prva slovenska pesnica s svojo pesniško zbirko, ki je z naslovom Pesmi izšla leta 1878 v Mariboru. Z dodanimi enajstimi pesmimi je bila ponatisnjena v Zbranih spisih I leta 1893.
Pretežno lirski prvoosebni ženski subjekt teh pesmi najbolj določa ljubezen, ki ni le značilna lirska tema, marveč tudi vsebina emancipacijskih teženj meščank iz druge polovice 19. stoletja. V pesmi Ponudba iz Zbranih spisov I argument proti odločanju žensk avtoričine dobe za zakon le zaradi preskrbljenosti, ne pa tudi iz ljubezni, avtorica polaga v usta moškega, ki ima »daritev srca« za svojo najvišjo ponudbo.
Ljubezen ženske je sicer v tem pesništvu prikazana na dva načina. Prvo, (pozno)romantično dojemanje se izraža s sentimentalnim motivom neuresničene ljubezni ob odrešujoči misli na smrt, vendar je ljubezen tudi močan naravni fenomen, ki je družbene omejitve ne morejo uničiti.
Obvladovanje čustev
»Ljubezenska strast žensko tako opredeljuje kot avtonomni, moškemu enakovredni subjekt, kot literarno ustvarjalko, njena moč povzroči celo kršitev za žensko pričakovane pasivnosti. Vendar je tako, romantično skrajno razumevanje ljubezni v več pesmih zavrnjeno kot zgolj mladostno in neustrezno zaradi totalnosti čustva, ki večinoma povzroča solipsizem in nemoč soočanja s stvarnim položajem. Zato je drugi vidik prikazane ljubezni ženske razsodnejša ljubezen, ki se razvije iz spoznavanja in medsebojnega spoštovanja moškega in ženske ter vodi v zakonsko zvezo. V takih pesmih ni vrednota izkazovanje čustev, temveč njihovo obvladovanje,« je poudarila Žerjal Pavlinova.
Poleg tega je Pavlina Pajk ustvarila obsežen pripovedni opus. V romanih, pripovedih in povestih je prikazala meščanski, kmečki in delavski razred. V ospredju so ljubezenske zgodbe, največkrat oblikovane po sentimentalnem pripovednem vzorcu.
Pavlina Pajk je v slovenski meščanski ljubezenski roman vpeljala ženski lik kot osrednjo osebo in kot najvišjo vrednoto izpostavila zakon iz ljubezni. Poleg tega se je pisateljica dotaknila ženskega vprašanja, zato nekateri v njej vidijo začetnico slovenskega literarnega feminizma.
Velika vzornica
Dr. Katja Mihurko Poniž, dekanja Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici, meni, da so se prav na Pavlino Pajk naslednice resnično lahko ozrle kot na vzornico. Ne le da je v svojem delu tematizirala zgodbe, ki jih do takrat v slovenski književnosti ni bilo, temveč je postavila v ospredje prav literarno junakinjo in ne junaka. Ne preseneča, da je bila Pajkova nadvse popularna pisateljica.
»O tem govori dejstvo, da je bila prva pisateljica, ki je dobila svoje izbrano delo, torej izbor svoje literature. Ko je bila že precej uspešna, je dobilo njeno delo precej negativnih odzivov, predvsem pa moških kritik. Prav zaradi teh kritik je izgubila veselje do pisanja in potem tudi kmalu umrla. Gre predvsem za napade Frana Govekarja in njegovega kroga, torej slovenskega naturalizma,« je povedala Katja Mihurko Poniž.
Po njenih besedah nam osvetlitev razvoja slovenske književnosti in literarne zgodovine v odnosu do avtoric pomaga razumeti, zakaj njihova dela dolgo niso bila del slovenskega literarnega kanona.
»Slovenski literarni kanon v obdobju 1848–1918, z izjemo pisateljice Zofke Kveder, tvorijo moški ustvarjalci. To ne pomeni, da so bile druge ustvarjalke tega obdobja povsem spregledane ali zamolčane, saj so vključene v literarne preglede in šolska berila, a vselej se pojavljajo na obrobju. Razloge za to moramo poiskati v razvoju slovenske književnosti, ki se ni odvijala neodvisno od literarnega vrednotenja, temveč so nanjo odločilno vplivali kritiki 19. in zgodnjega 20. stoletja: Fran Levstik, Josip Stritar, Fran Levec, Aleš Ušeničnik, Ivan Prijatelj in Izidor Cankar,« je dodala.
Odmeven simpozij
Po mnenju pisateljice Marije Mercina ženske avtorice v literaturo ali svoje delo vedno vnašajo ne-ženske teme, ampak žensko občutenje in videnje dogodkov in sveta. »To je vedno prednost žensk pisateljic, pa tudi raziskovalk. In ustvarjalne ženske so vedno pred časom.
Vedno pa so ovire, na katere naletijo, višje, kot se postavljajo moški. Tudi zato je prav, da danes, ko imamo ženske bistveno boljši položaj, v svoj krog pritegnemo čim več na pol pozabljenih ustvarjalk,« je povedala.
Tudi zato je novogoriška univerza v sodelovanju z občino Nova Gorica, krajevno skupnostjo Solkan, Goriškim literarnim klubom Govorica in Slavističnim društvom Nova Gorica pripravila odmeven simpozij ob 160. obletnici rojstva pisateljice in pesnice Pavline Pajk, na katerem so hoteli predvsem poudariti vlogo ženske v literarnem ustvarjanju 19. stoletja in začetek tematizacije ženskega vprašanja.
»V Goriškem literarnem klubu Govorica se nam je zdelo pomembno opozoriti na to ustvarjalko. Ko sem prebirala njeno monografijo in članke, sem bila nadvse presenečena, saj zanjo v Solkanu še pred dobrim desetletjem ni vedel nihče. Pa vendar so tu živele neverjetno pokončne ženske, svetovljanke, ki so hkrati sprejemale svojo žensko vlogo v 19. stoletju. Pajkova je vseeno znala in zmogla pokazati drugačno moč,« je poudarila Darinka Kozinc, članica omenjenega kluba.
