Obljuba materi
To pretresljivo izpoved o svojem otroštvu je nedavno objavilRomelu Lukaku, eden najboljših nogometašev belgijske reprezentance in sveta. Na letošnjem svetovnem prvenstvu je s tretjim m mestom osvojil prvo medaljo za Belgijo in bil s štirimi doseženimi goli znova njen najboljši strelec, čeprav so ga tekmeci posebej tesno pokrivali. S 40 reprezentančnimi goli v svoji dosedanji karieri je 25-letni in 190 centimetrov visoki nogometaš tudi najboljši strelec belgijske reprezentance vseh časov, hkrati pa tudi eden najbolje plačanih nogometašev na svetu. Sloviti angleški klub Manchester United je lani za petletno pogodbo z njim odštel kar 100 milijonov evrov.
Časi hude revščine, ki ga je v otroštvu tako zaznamovala, so seveda že zdavnaj za njim, Lukaku pa je prav zaradi svojega vzpona z dna na sam vrh gotovo eden od ne prav mnogih nogometašev, ki jim njihove sedanje vrtoglave in pretirane zaslužke ljudje zdaj prej privoščijo kot zavidajo.
A ravno nemogoče razmere, v katerih je živel v Belgiji rojeni nogometaš, so bile ena njegovih glavnih spodbud, da se je izkopal iz njih in uspel. Njegovi starši izvirajo iz Konga (nekdanji Zaire) , a so se preselili v Belgijo, ko je njegov oče, nekoč reprezentant Zaira, začel igrati nogomet za belgijski klub. Njegova kariera ni bila prav uspešna, denarja je vse bolj primanjkovalo. »Najprej smo se odpovedali kabelski televiziji, potem smo po nekaj tednov ostajali tudi brez elektrike. Tople vode ni bilo, mama mi je pri kopanju z zajemalko zlivala toplo vodo na glavo. Včasih si je morala kruh v pekarni izposoditi, saj so ji dovolili, da ga plača nekaj dni kasneje. A tisto z mlekom je bila res prelomnica. Takrat sem le molče pojedel kosilo in ji nisem nič rekel, da je ne bi prizadel. A prisegel sem si, da bom nekaj ukrenil, saj tako več ne gre. In točno sem vedel, kaj lahko storim,« se spominja Lukaku. Ko je nekaj dni kasneje videl mamo jokati, ji je dejal: »Mama, spremenilo se bo, boš videla. Igral bom nogomet za Anderlecht in vse bo še dobro. Ni ti treba skrbeti.«
Gnala ga je jeza
Očeta je vprašal, kdaj lahko otrok začne poklicno igrati nogomet. Pri šestnajstih, je bil odgovor. Prav, torej čez deset let, je pribil mali Romelu. »Vsaka tekma, ki sem jo potem igral, je bila zame finale. Ko sem igral v parku ali v vrtcu, je bil to zame finale. Vselej sem hotel dati gol, zmagati in poraziti druge. Vsi so se pogovarjali o tekmah, ki so jih prejšnji dan gledali na TV, jaz pa sem se lahko le pretvarjal, da vem, o čem govorijo. Nisem imel playstationa in računalniških igric niti pravih športnih copat brez lukenj, a na igrišču sem želel biti boljši od vseh,« je bil odločen Romelu, ki je začel trenirati pri lokalnem klubu Lierse. Pri 11 letih je že tako izstopal, tudi po moči in velikosti, da so starši tekmecev celo dvomili, ali je sploh njihov vrstnik. »Koliko je sploh star in od kje je? Ali sploh ima kak dokument,« so se razburjali drugi starši na gostovanjih njegovega kluba, kamor ga njegov oče brez avta seveda ni mogel spremljati. »Taka vprašanja so me še bolj ujezila, saj sem vendar rojen v Antwerpnu. Nezaupljivo so si podajali mojo izkaznico in si jo natančno ogledovali. Še bolj sem hotel razbiti nasprotnike na igrišču, hotel sem, da ti starši svoje otroke peljejo domov objokane. Hotel sem biti ne le najboljši na igrišču, ampak najboljši belgijski nogometaš vseh časov. Zaradi vsega- ker so po našem stanovanju tekale podgane, ker nisem mogel gledati nogometa na TV, ker so me drugi starši tako čudno gledali...Bil sem človek z misijo,« razlaga Lukaku.
Stava s trenerjem
Pri 12 letih je v 34 tekmah dosegel 76 golov. Tedaj je bil že tako velik, da si je lahko izposojal očetove nogometne čevlje. Pri 13 letih ga je v svojo mladinsko ekipo vključil najbolj znani belgijski klub Anderlecht. Nedolgo zatem ga je poklical ded iz Konga. Običajno sta govorila o nogometu, tokrat pa ga je ded poprosil, naj mu obljubi, da bo skrbel za mamo. Nekaj dni zatem je umrl, Romelu pa je bil še bolj odločen, da s 16 leti postane profesionalni nogometaš. Tedaj je že bil v moštvu do 19. leta, a je na začetku sezone večinoma sedel na klopi za rezervne igralce. Na ta način ni mogel opozoriti nase, zato je trenerju ponudil stavo. Stavil je, da bo do decembra zabil 25 golov, če ga postavi na igrišče. Če izgubi stavo, ga lahko vrne na klop. Če pa stavo dobi, mora trener očistiti kombije, s katerimi so jih prevažali, poleg tega pa mora ekipi vsak dan speči palačinke. Lukaku je 25 golov zabil že do novembra, trener pa jim je odtlej moral redno peči palačinke. »To naj mu bo lekcija. Ne moreš se vendar šaliti in staviti proti otroku, ki je lačen,« se zdaj smeji Lukaku. Za 16. rojstni dan je res podpisal svojo prvo poklicno pogodbo, enajst dni zatem pa tudi prvič zaigral za člansko moštvo v finalu belgijskega prvenstva. Pri 17 letih je zaigral tudi za reprezentanco, že naslednje leto pa je angleški Chelsea za petletno pogodbo z njim odštel 20 milijonov evrov.
»Srečen sem predvsem zato, ker sem izpolnil obljubo, ki sem jo dal materi in dedu. Žal mi je le, da ded ni mogel videti, kakšno je zdaj naše življenje. Nič več podgan v stanovanju, nobenega spanja na golih tleh, nobene negotovosti. Poskrbel sem za njegovo hčerko, kot sem obljubil. Želim si, da bi lahko imel vsaj še en telefonski pogovor z njim in mu to povedal. Me pa veseli, da mi zdaj v Belgiji nihče več ne reče za osebni dokument. Zdaj me vsi poznajo,« pravi nogometaš z neverjetno zgodbo o uspehu.
