Pisateljska spovednica: Nina Kokelj
Pisateljica je postala v zeleni oblekici, na strehi hostla v arabski četrti Jeruzalema, stara 19 let
Odpri galerijo
Nina Kokelj Foto Osebni Arhiv
Ekonomistka, politologinja, ki piše v slogu magičnega realizma. Milovanje je bil leta 1998 njen romaneskni prvenec in že takoj nagrada za prvenec in nominacija za kresnika. Sledile so Sviloprejka, Poletje s klovnom, Slamnata dežela, Piši mi, ko ti bo najlepše. Izdala je tudi več slikanic. Je tudi publicistka, scenaristka ter (so)organizatorka in promotorka kulturnih dogodkov, v Društvu slovenskih pisateljev je t. i. programska vodja.
Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?
Mamica mi je podarila Mamko Bršljanko, z očetom pa sva v jesenskih večerih lupila kostanj in brala veliko debelo knjigo Narava - neznana znanka.
Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?
Same petice. S piko. Dvakrat podčrtane. Zraven pa še zvezdice.
Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste pisatelj/pisateljica.
V zeleni oblekici, na strehi hostla v arabski četrti Jeruzalema, stara 19 let. V zvezek s trdimi platnicami sem si zbrano zapisovala vtise. Constantino, pol Grk, pol Švicar, prelep fant, v katerega smo bile zaljubljene vse popotnice, se mi je nasmehnil: »Nina, are you writing a book?«. In odgovorila sem mu - sama sebe presenetila – »Yes.« Iz hiš se je slišalo rožljanje pribora in pesem Boba Marleya - Stand up for your rights, jaz pa sem s Constantinom objeta sedela na strehi, pisateljica.
Imate kakšne ustvarjalne rituale?
Edino kava je nujna.
Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?
Ne z začetki, ne s konci. S tistim vmes, saj le redko nastopi epski zamah. Roman se že rodi, v etru, v dinamiki, z začetkom in s koncem. Potem šele začnem pisati. Kot bi sestavljala prelep pisan mozaik.
Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?
Istanbul Orhana Pamuka. Po mnogih obiskih vroče prašne Turčije sem se te knjige neskončno veselila. Si jo kupila. Potem pa jo kmalu razočarana odložila. Še nekajkrat poskušala. A ne gre. Sem se pa iz te knjige naučila turško besedo hüzün. Otožnost.
Kako izberete imena svojim likom?
Imena, ki so mi všeč. Na katere naletim. Ki me inspirirajo.
Knjiga, ki vas je spravila v jok?
Kot deklica sem žalovala za Belo Grivo in dečkom.
Kolikokrat so vam zavrnili rokopis in s kakšnimi utemeljitvami?
Velikokrat. Zadnja zavrnitev: »...Zdi se mi sicer na pripovedni ravni povsem zgledno napisan, kot ne nazadnje vsi tvoji romani, vendar se mi iskreno rečeno zdi preprosto preveč podoben že nekaj tvojim zadnjim knjigam: brez prave osrednje zgodbe ali osrednje niti, prosto fabuliranje brez resničnega zgodbenega, pa tudi estetskega središča – na jezikovni ravni pravljični in otroški elementi prevečkrat zapadejo v sentimentalnost in celo kič.«
A moja prijateljica Maja je to zavrnitev komentirala takole: »To vržemo čez rame....in zaplujemo z ladjo na odprto morje proti Ameriki ...«
Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?
Piko Nogavičko. Absolutno njo. Ona živi - sama.
Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?
Kapelica, 2001. Brala sem odlomek iz Sviloprejke. Potem k meni stopi Mojca: »Marquez je Marquez. Ti si pa Markeza.« Hvala ti Mojca.
V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Večkrat plačate zamudnino?
Bolj malo hodim tja. Premalo.
Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?
Želela bi si silovitejše pisave.
Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?
Mamica mi je podarila Mamko Bršljanko, z očetom pa sva v jesenskih večerih lupila kostanj in brala veliko debelo knjigo Narava - neznana znanka.
Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?
Same petice. S piko. Dvakrat podčrtane. Zraven pa še zvezdice.
Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste pisatelj/pisateljica.
V zeleni oblekici, na strehi hostla v arabski četrti Jeruzalema, stara 19 let. V zvezek s trdimi platnicami sem si zbrano zapisovala vtise. Constantino, pol Grk, pol Švicar, prelep fant, v katerega smo bile zaljubljene vse popotnice, se mi je nasmehnil: »Nina, are you writing a book?«. In odgovorila sem mu - sama sebe presenetila – »Yes.« Iz hiš se je slišalo rožljanje pribora in pesem Boba Marleya - Stand up for your rights, jaz pa sem s Constantinom objeta sedela na strehi, pisateljica.
Imate kakšne ustvarjalne rituale?
Edino kava je nujna.
Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?
Ne z začetki, ne s konci. S tistim vmes, saj le redko nastopi epski zamah. Roman se že rodi, v etru, v dinamiki, z začetkom in s koncem. Potem šele začnem pisati. Kot bi sestavljala prelep pisan mozaik.
Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?
Istanbul Orhana Pamuka. Po mnogih obiskih vroče prašne Turčije sem se te knjige neskončno veselila. Si jo kupila. Potem pa jo kmalu razočarana odložila. Še nekajkrat poskušala. A ne gre. Sem se pa iz te knjige naučila turško besedo hüzün. Otožnost.
Kako izberete imena svojim likom?
Imena, ki so mi všeč. Na katere naletim. Ki me inspirirajo.
Knjiga, ki vas je spravila v jok?
Kot deklica sem žalovala za Belo Grivo in dečkom.
Kolikokrat so vam zavrnili rokopis in s kakšnimi utemeljitvami?
Velikokrat. Zadnja zavrnitev: »...Zdi se mi sicer na pripovedni ravni povsem zgledno napisan, kot ne nazadnje vsi tvoji romani, vendar se mi iskreno rečeno zdi preprosto preveč podoben že nekaj tvojim zadnjim knjigam: brez prave osrednje zgodbe ali osrednje niti, prosto fabuliranje brez resničnega zgodbenega, pa tudi estetskega središča – na jezikovni ravni pravljični in otroški elementi prevečkrat zapadejo v sentimentalnost in celo kič.«
A moja prijateljica Maja je to zavrnitev komentirala takole: »To vržemo čez rame....in zaplujemo z ladjo na odprto morje proti Ameriki ...«
Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?
Piko Nogavičko. Absolutno njo. Ona živi - sama.
Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?
Kapelica, 2001. Brala sem odlomek iz Sviloprejke. Potem k meni stopi Mojca: »Marquez je Marquez. Ti si pa Markeza.« Hvala ti Mojca.
V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Večkrat plačate zamudnino?
Bolj malo hodim tja. Premalo.
Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?
Želela bi si silovitejše pisave.
