Utrujeno poletje

Se vam je kdaj zazdelo, da se poletje lahko utrudi? Da se celo najlepši letni čas naveliča samega sebe? Da mu je dovolj pripeke, prašnih avtomobilov, rumene trave, kratkih hlač, okusa po soli, polulanih ulic, zarjavelih cest, »naspidiranih« sopotnikov, bahavih mišičnjakov, zbora škržatov ... Dovolj mu je »ležanja na plaži, jahanja oblakov, sanjanja parnika« in tudi čivave na straži.

Poletje se zlahka utrudi od butanja novinarjev, enakega sestavljanja vlad, brez trohice drugačnosti, enakega hujskanja, mrtvih motoristov, enake plime, enake oseke, enakih neviht, celo istih zvezd in tajkunov. Utrudi se ljudi, ki se jim smilijo meduze, in ljudi, ki zaradi morskih psov sovražijo morje.

Zato je prav, da pride novo leto vsaj trikrat na leto. In da vsaj trikrat na leto zamenjaš hlače, obutev in sezonsko sadje. Prvič se leto prelomi prve dni januarja, ko se pojemajoča jesen prelomi v nov, vsak dan daljši dan z lučjo na koncu predora. Drugič se prelomi enkrat aprila, ko trava premaga siv mraz. Tretjič se, vsaj zame, pojavi novo leto 15. avgusta ali kak dan pozneje.

Prihrumi tramontana in spiha ves poletni pekel v tri krasne, sčisti pogled, da zasijeta Triglav in Marmolada, morje se zbistri, pridejo strašne podmorske zveri, ki požrejo presežek turističnih kobilic. Dan je normalen, otroci kupujejo zvezke in torbice, soncu spet raste cena, v vrtu bosta kmalu pognala rukola in mlad radič. Zdaj si lahko privoščiš domač grozd namesto našpricanega egiptovskega. Adijo, rezervacije na plaži, adijo, zamaški na primorki ... No, ja, teh ravno ne bo konec, a pride novo leto tudi zanje. In čeprav zamaški ostanejo, prihaja upanje, da se bodo vsaj na naših »podstrešjih« iskrile nove luči, novi pogledi in nova obzorja, ki povsem spremenijo dimenzijo, obseg in vsebino smisla.

Zaradi vsega tega je dobro, da se poletje utrudi in naveliča samega sebe. Še Marija je vedela, kdaj mora v nebo.