Po požaru v Kemisu na Vrhniki prebivalci niso dočakali pojasnil, niti od lastnikov tovarne niti od države, kaj, koliko, in s kakšnimi posledicami je gorelo. Direktor Kemisa pa je celo prostodušno izjavil, da je seznam skladiščenih materialov skupaj z računalnikom zgorel in ga pač ne more posredovati. Ali lahko po vsem skupaj kdo res še trdi, da je skrb za zdravje ljudi in zdravo naravno okolje ključna prioriteta v naši državi?
Neustrezni odziv Gorenja, lastnika tovarne Kemis, na ekološko katastrofo pa je še toliko bolj presenetljiv, ker se ne ukvarjajo prvič z ekološko bombo, ki je eksplodirala sredi strnjenega naselja. Pred sedemnajstimi leti je namreč do tal pogorela že Gorenjeva galvarna. V poslovni literaturi obstaja vrsta študij primerov, kako se mora podjetje odzvati na podobne ekološke nesreče, ki pomenijo tveganje za zdravje ljudi in naravno okolje.
Lastnikom kemične tovarne in državi je uspelo kršiti večino dobrih praks, ki jih te študije primerov priporočajo. Namesto da bi se takoj odzvali in pregledno pojasnili, kaj vse je gorelo in kakšne so lahko posledice, smo videli mešanico nojevskega tiščanja glave v pesek in poskusov pometanja stvari pod preprogo. Od vodstva podjetja Gorenje, ki ob vsaki priložnosti rado poudarja pomen družbeno odgovornega poslovanja in trajnostni razvoj, bi pričakovali vse kaj drugega kot pa tako pozni in birokratski odziv. Navsezadnje je bila omenjena nesreča priložnost, da bi pokazali, kako je skrb za ljudi in okolje res eden izmed gradnikov njihove strategije.
Ne smemo zanemariti, da bi moral biti ta primer tudi opozorilo na druge potencialne ekološke bombe, ki se lahko sprožijo, ko najmanj pričakujemo. Zato bi bilo prav, da tudi vlada ob takšnem dogodku še enkrat razmisli o smiselnosti postavljanja za okolje obremenjujoče Magnine lakirnice na kmetijskem in vodovarstvenem območju pod mariborskim Pohorjem. Navsezadnje bi tako vsaj malo popravila zelo slab vtis, ki ga je naredila v javnosti s poznim in mlačnim odzivom na ekološko nesrečo na Vrhniki.
