Katere duševne stiske so pri starejših najpogostejše?

Psihiatri ugotavljajo, da sta to demenca in depresija. Starejšega človeka običajno pripeljejo na zdravljenje zaradi znakov depresije. Če ti po nekaj tednih ne izzvenijo, vemo, da gre za demenco.

Se da opredeliti, od česa je odvisno, kdo je bolj podvržen obema duševnima boleznima, kdo bo prej zbolel? Ali gre pač za statistiko - vsak tretji med nami bo prej ali slej zbolel za denimo demenco?

Na to vprašanje zelo težko odgovorim, saj se s tem pogosteje ukvarjajo zdravniki, ki ugotavljajo dejavnike za nastanek določene bolezni, vpliv na njen razvoj in podobno. Sam pa pri svojem delu opažam, da imajo takšne težave pogosteje tisti, ki imajo bolj tvegan slog življenja. Pogosteje zbolijo ljudje, ki so kdaj v življenju prekomerno uživali alkohol, ki so zlorabljali druge psihoaktivne substance. To lahko po mojih dosedanjih izkušnjah spodbudi denimo razvoj demence in pospeši njeno napredovanje.

Kako se na potrjeno diagnozo, da gre za demenco, običajno odzove starejši človek, ko ga z njo seznanite skupaj z zdravniki?

Da ima nekdo težave, največkrat opazijo njegovi bližnji. Ti so za zdravnika, ko pridejo v psihiatrično bolnišnico, glavni vir informacij. Povedo, da je oseba postala pozabljiva, razdražljiva, naštejejo nekaj mejnikov, denimo pozabljanje ugašanja štedilnika in podobno. Bolniki pa v pogovoru z zdravnikom zelo pogosto svoje težave zanikajo, češ, saj to ni tako pogosto, ali pa jih minimalizirajo - saj to ni nič takega, vsak kdaj kaj pozabi. Mislim, da se bolniki niti ne zavedajo težav, ki jih imajo, medtem ko svojci na dogajanje gledajo precej bolj realno. Sicer pa tudi to, da se bolniki svojih težav ne spomnijo, spada k znakom njihove bolezni.

Kakšne pa so reakcije svojcev, ko postane uradno, da takšni dogodki, kot je pozabljanje, niso naključje? Ko je črno na belem, da gre za bolezen?

Sprva se ustrašijo. Svojci običajno starejšega človeka k nam pripeljejo zaradi znakov depresije. Tako se lahko začne tudi demenca. In svojci skladno s tem seveda mislijo, da bodo znaki bolezni, kot so otožnost, razdražljivost, občasno pozabljanje, po končanem zdravljenju v psihiatrični bolnišnici izginili. Pričakujejo, da bo njihov bližnji, ki so ga pospremili na zdravljenje, po prihodu domov takšen, kot je bil, ko še ni imel težav. Žal ni tako in to jih pogosto potre. Demenca je neozdravljiva bolezen.

Vseeno pa se jo da nekako zajeziti?

Možno je omiliti znake oziroma upočasniti razvoj bolezni, predvsem v začetni fazi. Vendar se morajo svojci bolnika kljub temu zavedati, da bo bolezen prej ali slej napredovala. Kako hitro, je odvisno od vsakega posameznika. Svojci pa nosijo pomembne posledice te bolezni. Bližnjemu, ki je zbolel, morajo nameniti več časa in energije, poskrbeti morajo za njegovo varnost, povečati pozornost in vzpostaviti več nadzora nad njim. Če je to za varnost pomembno, mu morajo dobesedno gledati pod prste, vedno morajo preveriti, ali je po kuhanju ugasnil štedilnik, da ne bi s svojo pozabljivostjo povzročil požara. Tisti, ki z dementnim živijo pod isto streho in denimo hodijo v službo, takega človeka zelo težko pustijo samega doma. Vedo, kakšna so tveganja, skrbi jih, kaj se bo med njihovo odsotnostjo zgodilo. Starejši človek bi lahko padel in bi pozabil, kako poklicati pomoč... To je lahko za svojce izjemno stresno.

Ko ima nekdo od bližnjih duševne težave - ali svojci običajno bolj skrbno vzdržujejo svoje duševno zdravje? Se sploh da skrbeti za duševno zdravje, tako kot se da za telesno?

O tem strokovnem področju lahko govorim le na podlagi lastnih opažanj. Splošno znano je, da se da z reševanjem križank zelo dobro uriti spomin. Mnogi si na tak način prizadevajo, da bi jim spomin čim dlje služil. Ta skrb pa seveda ni dovolj brez na splošno zdravega načina življenja. Izogibati se je treba prekomernim količinam alkohola in drugim škodljivim substancam.

Pa svojci dementnega, ko je diagnoza jasna, spremenijo svoj življenjski slog?

Težko je posploševati. Zagotovo ima diagnoza posledice za vso družino. Če nekdo denimo zboli za demenco v hujši obliki in je v življenju prekomerno užival alkohol, se svojci nad takšnim početjem, ki še poveča tveganje za razvoj demence, zamislijo in se mu običajno izogibajo. Taka so vsaj moja lastna opažanja.

Kako okolje in kriza, recesija, varčevalni ukrepi vlade vplivajo na težave starejših?

Ta vpliv se zelo pozna. Starejši so dandanes veliko bolj zaskrbljeni, celo obremenjeni, kot so bili včasih - s tem, kako bodo preživeli. Dobrine, kot je hrana, se dražijo. Tisti, ki so šli v pokoj pred kratkim, imajo nizke pokojnine, te so iz leta v leto nižje. Pred dvajsetimi ali tridesetimi leti nekomu, ki je šel v pokoj, ni bilo treba skrbeti za to, ali bo pokojnine dovolj za prehrano za ves mesec. Skrb za preživetje je za starejše dandanes velik problem in ena od največjih skrbi, s katerimi se ubadajo, kar pa njihovemu duševnemu zdravju nikakor ne koristi.

Ali so duševne stiske še vedno tabu?

Lahko rečem, da so, je pa stanje v zadnjem času nekoliko boljše kot denimo pred desetimi leti. Še vedno se to vidi pri svojcih, ko prvič prestopijo prag psihiatrične bolnišnice, ko prvič obiščejo svojca v bolnišnici. Pri mnogih se večkrat lahko že na daleč vidi, kako prestrašeni in negotovi so. Ne vedo, kam se podajajo, kaj se bo tam zgodilo, kako jih bomo obravnavali. Včasih jih je tudi strah, kako se bodo do njih obnašali drugi bolniki. Ko prestopijo prag in ko vidijo, da smo bolnišnica kot vse druge, le da imajo naši bolniki duševne težave, ne pa telesnih bolezni, je bolje. Ko vidijo, da so ljudje popolnoma običajni, da se da z njimi normalno pogovarjati, da ni tako kot v filmih, tudi ti predsodki izzvenijo in na psihiatrijo začnejo gledati nekoliko drugače.

Včasih je veljalo, da če ima nekdo duševne težave, je pravzaprav nor in ostane mu edino to, da ga zaprejo v psihiatrično bolnišnico.

Danes ni več tako. Je pa še vedno močno navzoča stigma oziroma zaznamovanost. Poznamo primere, ko je bil nekdo obravnavan v psihiatrični bolnišnici in odpuščen v domače okolje, težave sploh niso bile tako hude. Živel je v bloku v urbanem okolju. Ko so drugi sosedje in bližnji stanovalci izvedeli, da je bil v psihiatrični bolnišnici, so bili do njega od takrat naprej zelo zadržani. In kadar je bilo v okolici kaj narobe, kakšno hrupno dogajanje, nemir, so običajno vedno posumili, da je vanj vpleten bolnik, ki je prestopil prag psihiatrične bolnišnice. Čuti se, da so osebe, ki potrebujejo psihiatrično pomoč, še vedno zaznamovane. Predvsem zato, ker drugi ljudje premalo poznajo razmere v psihiatričnih bolnišnicah. Tam ni kletk, ni fizičnih ovir, kot so obstajale nekoč, ni napajanja z zdravili, ni elektrošokov. Razmere so se zelo spremenile in tisto, kar je v glavah ljudi, resnično obstaja le še v filmih.

Kaj pa druga skrajnost - žalost, otožnost in podobne stiske lahko občasno doletijo vsakogar. Si je takrat treba poiskati strokovno pomoč?

Na to vprašanje zelo težko strokovno odgovorim, saj je to bolj vprašanje za psihiatra. Menim, da, je skrb zbujajoče stanje takrat, ko žalost ali pretirana zaskrbljenost ali kak drug simptom duševnih težav traja nenormalno dolgo časa. Denimo ob smrti bližnjega obstaja neki običajen, normalen čas žalovanja, večje odstopanje od tega pa že lahko nakazuje na duševne težave.

Glavna značilnost obsežnejših težav je, da torej težave vztrajajo.

Tako bi lahko rekel, da trajajo zelo dolgo časa. Če težave po določenem času ne izzvenijo, je običajno jasno, da je treba zanje poiskati pomoč. Kljub temu so težave lahko blažje in zdravljenje v takšnem primeru ni dolgotrajno.