Ana, Peter in Vi

Zaposlila se je v eni izmed slovenskih bolnišnic kot specializantka anesteziologinja. Zaljubila se je v starejšega moškega in v kratkotrajni zvezi, še sredi specializacije, je zanosila. Lepih besed je bilo kmalu konec, partner in oče je Ano in otroka vrgel iz stanovanja. Znašla se je sama v tujem mestu in seveda z otrokom. Nekaj časa je životarila v majhnem kletnem stanovanju, hodila v službo, otroka pa puščala samega doma, saj ni imela nikogar, ki bi, ob nikoli končanem delovniku, pazil nanj. Socialna služba ji ga je zaradi neprimernih bivanjskih razmer in njene odsotnosti odvzela. Takrat se je Anino že tako krhko psihično stanje dokončno zlomilo. Končala je na zaprtem psihiatričnem oddelku in ko se je vrnila v realnost, ni imela nikogar več. Še njenega fantka ni bilo. Vržena je bila na ulico, saj zaradi statusa tujke tudi do socialne podpore ni bila upravičena. Zdaj teče že peto leto, svojega fantka še vedno ni videla, preživlja se s priložnostnimi deli in še vedno sanja o službi zdravnice, ki pa je, zaradi svoje bolezni, nikoli več ne bo mogla opravljati. Sama sebi ne pravi brezdomka. Ne pije, ne kadi, ni narkomanka, a vseeno nima tople strehe nad glavo. Zdaj ima, kakor kakšen dan, le še sebe.

Peter. Mama je bila alkoholičarka, prav tako oče. In babica in dedek. Vsi so pili. Si predstavljate, v kakšnem okolju je odraščal mali Peter? Si, seveda, saj je skorajda vsaka slovenska družina zaznamovana z alkoholom! Peter je odraščal na veliki kmetiji v Prekmurju. Namesto avtomobilčkov je potiskal ralo. Kot najstnik je namesto za puncami tekal za pobeglimi kravami. Kot mlad moški je sekal drva, skrbel za živino, delal neutrudno na poljih in travnikih. Oče ga je do skrajnih bolečin tepel, če ni skidal gnoja dovolj hitro in natančno. Tepla ga je mama, ker ni pravilno pokosil trave. In stari oča, ker je bila majolka prazna. Tepli so ga vsi, od rojstva (ja, že ko je bil dojenček) do odraslosti. Pri 37 je pobegnil od doma z nekaj drobiža in hlebcem kruha. V mesto, kjer je mislil, da bo našel delo in srečo. A nihče ni rabil hlapca, Peter pa drugega žal ni znal. Obiskoval je šole, a več kot šest razredov ni zmogel narediti, saj so udarci pustili dokončne posledice na njegovem zdravju. Životaril je, jedel iz smetnjakov, ponujal čiščenje čevljev, želel je pomagati starejšim gospem pri nošenju vrečk iz trgovin, a so ga prijeli policisti in ga oglobili zaradi poskusa ropa. Bil je na dnu in za 38. rojstni dan si je kupil prvi liter vina. Napil se je do nezavesti in nekaj tednov sploh ni vedel, kdo je in kje je. Bližala se je zima in vdal se je v usodo, da je ne bo preživel. Neko noč ga je zbudil brezdomec in ga odpeljal tja, kjer je bilo toplo, kjer je dišalo skorajda tako kot doma. V zavetišče. Tu je še danes, deset let kasneje. In pravi mu edini dom, ki ga ima rad. Nihče ga v desetih letih ni več udaril, po treh mesecih v zavetišču je nehal piti ter se vključil v aktivnosti.

Spoštovane bralke, cenjeni bralci. To sta resnični in presunljivi življenjski zgodbi. Dva življenjska orisa dveh brezdomcev, ob katerih me spreletavajo žalost, jeza in nemoč. Ana in Peter sta dva izmed 4015 uradno zabeleženih brezdomnih ljudi v Sloveniji. Naša Ninna Kozorog, Ona leta, ki predseduje društvu Humanitarček, je v skrbi za brezdomce skupaj s sodelavci minuli teden, ob svetovnem dnevu brezdomstva, opozarjala na alarmantno stanje brezdomstva v Sloveniji. Sporočilo je, pomagajmo jim, ne glejmo nanje s prezirom, omalovaževanjem ali celo agresijo. Ne samo da se prav to lahko zgodi tudi nam, temveč so to ljudje s tragičnimi življenjskimi zgodbami, ki jih je praviloma zaznamovalo ravno tako tragično otroštvo. Pomagajmo jim, podajmo jim roko, ponudimo jim delo, ker si mnogi od njih želijo samo to. Hvala vsem in vsakemu posebej, ker verjamete v človeško moč povezovanja in v dobro.

P. S.: Če želite pomagate brezdomcem, je tukaj naslov. Društvo Humanitarček praviloma zbira samo materialna sredstva, pišete jim lahko na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. ali pošljete na naslov: Humanitarček, Čelofigova 4, 2351 Kamnica. Brezdomci potrebujejo predvsem tople rokavice, nogavice, zobne ščetke in druge higienske pripomočke.

Če pa se boste danes odpovedali kavi, lahko ta prihranek namenite brezdomcem na tekoči račun Humanitarčka: TRR: IBAN SI56 0417 3000 1907 020 (NOVA KBM, d. d.)