Na prehodu do smrti zbil pešca

KOČEVJE, LJUBLJANA – Reshad Bektashi, Nebi Dukaku in Rexhe Kabashi, Kosovarji iz Suve Reke pri Prizrenu, so prišli v Slovenijo s trebuhom za kruhom. Kot delavci so bili zaposleni pri gradnji stanovanjskega bloka v Kočevju. Kakšni dve leti so že bili pri nas, tiste julijske sobote pa se je ulilo, zato jih je šef z gradbišča poslal dobre pol ure pred koncem službe. Kabashi se je na poti do stanovanja ustavil v trgovini, prijatelja sta šla naprej. »Ko sem prišel iz trgovine, sem ju videl na prehodu za pešce. V tistem sem zaslišal hrup avtomobila, bliskovito je švignil mimo, potem pa je že počilo,« se je spominjal Kabashi. Dukaku, 39-letni oče dveh otrok, in Bektashi, 41-letni oče petih, sta bila v hipu mrtva.

Prehiter, utrujen in z 2,39 promila

Kot so tistega 24. julija 2010 iz Kočevja poročali kronisti, je ob 13.30 tragično nesrečo zakrivil 23-letni domačin Elvis Buljubašić. Na prehodu za pešce je s cliem tako silovito trčil v kosovska delavca, da ju je sila udarca vrgla 10 metrov stran, avto pa je zaneslo s ceste, trčil je še v ograjo in kostanj, voznik je ukleščen obsedel.

Po poročanju občil je Buljubašić prehiteval tam, kjer ne bi smel, v daljšem ovinku pa ga je zaradi domnevno prehitre vožnje zaneslo na drugo stran cestišča. Cestnoprometni strokovnjak Ivan Kambič je kot sodni izvedenec res ugotovil, da je bil clio prehiter, tik pred nesrečo naj bi bila njegova hitrost med 60 in 70 na uro, pred krajem, kjer je zadel prvega pešca, pa ni bilo sledi zaviranja. Ker se je tik pred nesrečo z nasprotnega ravno vračal na svoj pas, izvedenec sklepa, da je res prehiteval in je v tistem trenutku manever morda zaključeval. Pešca sta po Kambičevem mnenju popolnoma nedolžni žrtvi. Ko je prvi stopil na zebro, je bil clio od njega še oddaljen več kot 75 metrov, ko drugi, pa več kot 50. Sklep: če bi Buljubašić vozil po svojem pasu in z okrog 40 na uro, bi nesrečo lahko preprečil. In če bi bil kajpak trezen.

Preiskava bo potrdila ali ovrgla govorice o domnevni pijanosti voznika, so julija 2010 še poročali kronisti. Buljubašić je bil pijan kot mavra. Izvedenka za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo Majda Zorec Karlovšek je prepričana, da je bil z 2,39 promila alkohola v sebi absolutno nesposoben za vožnjo, pijanost in utrujenost zaradi pomanjkanja spanca pa sta zagotovo vplivali na njegovo nekritično ravnanje v prometu.

Primer je moral čakati kar pet let, da se je znašel na sporedu razprav kazenskega oddelka ljubljanskega okrožnega sodišča. Vozniku clia grozi do 12 let zapora, ker je, tako tožilec Marko Godec, »zagrešil kaznivo dejanje predrzne vožnje, med vožnjo iz smeri Ribnice proti centru Kočevja je kršil cestnoprometna pravila, ni vozil dovolj previdno in s prilagojeno hitrostjo, da bi se lahko ustavil pred prehodom za pešce, ki sta ga tedaj pravilno prečkala...«

O klicu v 
njihovem jeziku

Obdolženčev odvetnik Zoran Stankić je sicer kar takoj prepričal sodnico Jasmino Javornik, da bo dala postaviti izvedenca za psihiatra, očitno jo bo poskušala obramba z njegovo pomočjo prepričati, da s prištevnostjo voznika v usodnih trenutkih ni bilo tako, kot bi moralo biti. Če bi ga zaradi pijanosti razglasili za neprištevnega, bi namreč tudi predrzna vožnja odpadla, očitali bi mu lahko kvečjemu povzročitev nesreče iz malomarnosti, za katero je zagrožena tudi precej nižja kazen, in sicer do osem let zapora.

V prid taki taktiki obrambe je izzvenel tudi Buljubašićev zagovor, da je bil pred nesrečo v lokalu Zeus, si naročil pivo, »a sem ga spil le par požirkov, saj mi ni odgovarjalo, v bistvu mi ni pasalo. Sicer sem se počutil dobro, ko sem pa sedel v avto, mi je postalo slabo,« de Buljubašić in se ne ravno prepričljivo sprašuje, ali ni imelo pivo nemara slabega okusa zato, ker mu je kdo vanj kaj vsul, medtem ko je bil na stranišču. »Spomnim se, da sem vozil popolnoma normalno, da sem pripeljal do bencinske pumpe, potem pa nič več. Čisto mi manjka film. Naslednje kar je, je, da je pri meni gasilec in mi pravi, da me bodo vzeli iz avta.«

Koliko je popil? Prejšnji večer naj bi s kolegi popivali pri njem doma. »Ne vem, koliko sem zvrnil. Šest, sedem piv? Okrog dveh zjutraj smo poklicali Primoža M., naj nas z mojim cliem odpelje na morje, in nas je peljal. Ker pa je v svojem avtu pozabil vozniško, so nas na meji zavrnili in okrog osmih zjutraj smo se vrnili v Kočevje.« Še je pil pivo. Je to počel ves čas do takrat, ko mu tisto v Zeusu ni več prijalo? »Ne vem, kaj se je dogajalo v tem času, a spat nisem šel, pa že celo noč sem bil buden.«

Cinično vprašanje tožilca Godca: »Ste imeli že kdaj prej težave s spominom?«

»Ne,« je odvrnil mladenič ter nadaljeval, da nesrečo sicer obžaluje in da ga spomin nanjo spremlja kot nočne more. »Kdor koli me v mestu pogleda, imam občutek, da me obsoja,« je dejal, odvetnik pa ga je – kajpak spet v prid taktike obrambe – spodbudil, naj sodnici pove še o enem dogodku. »Poklicali so me. En klic je bil v njihovem jeziku, a ga nisem razumel. Postalo me je strah, potem pa mi je še en gospod rekel, da je slišal, da me bodo pospravili. Tri ali štiri številke sem zato menjal. Še vedno se bojim. Delam ponoči, do avta moram v temi...«