Ko se komu zelo zelo mudi, mu znamo zabrusiti, naj se vendar umiri, saj ne gori voda. A tik ob nekdanjem gorenjskem smučišču Zatrnik, kjer se je do začetka devetdesetih pridno vijugalo po belih strminah, živita brata, ki vesta, da je to mogoče. »Ta voda gori! Ko jo zakuriš, se pojavi oranžen ogenj in kar dolgo ne ugasne,« besede drug drugega dopolnjujeta brata z Zatrnika, a se med našim obiskom ne lotita poskusa z vodo in ognjem. Živita na samotni kmetiji in prepričana sta, da vse težave, ki so se zgrnile nad njuno domačijo, izvirajo iz vode. In težav na kmetiji, po domače imenovani pr' Adamovc, ne manjka.
Do osamljene in stare kmetije vodi valovita gozdna pot, ki jo običajen avto komaj zmore. Ko vendarle zapeljemo na dvorišče, se po njem zasmuka črna mačka, od nekod na plan pogledata še dve, sledijo jim druge. Na dvorišču komaj opazimo Slavka Pretnarja, ki stoji med kupi odsluženega lesa, plastike in še česa. »Verjetno ste prišli, ker ste se dogovorili z bratom. Tamle doli ravno spravlja otavo,« pokaže proti kozolcu na travniku, s katerega ta trenutek že pleza Anton Pretnar.
Živina pocrkala
Ko pride bliže, ponovi tisto, kar je trdil že, ko je poklical v naše uredništvo. »Voda, ki teče iz naše pipe, je strupena. Do leta 2000 je bila dobra, potem se je poslabšala. Voda je modra, zelena. Ne vem, zakaj je to tako, je pa zaradi nje crknilo že 30 krav, konj, sto mačkov, midva pa sva dobila raka. V tej vodi je nafta in to, da je zanič, dokazuje tudi živina, kajti krave se je niti dotakniti nočejo. Raje se napojijo v studencu, oddaljenem od naše hiše vsaj en kilometer,« v skoraj eni sapi – in kleni gorenjščini – oriše Anton Pretnar.
Pravi, da je pisal ministrstvu in inšpektorjem, da je šel do odvetnika, da je opozoril številne. A dostikrat je naletel na gluha ušesa, znalo pa se je zgoditi tudi to, da so sogovorniki kratkomalo prekinili telefonsko zvezo. Če ga prav razumemo, za problem(e) ne krivi nikogar, le vsem ravnokar naštetim in tudi bralcem se je namenil pojasniti, da je voda izvir vseh težav, ki so se nagrmadile nad kmetijo.
Takole pravi Anton Pretnar: »Leta 1971 smo z zavodom, ki je upravljal smučišče Zatrnik, sklenili dogovor. Dogovorili smo se, da jim odstopimo zemljo, na kateri so uredili smučišče, oni pa so nam za protiuslugo do hiše napeljali vodo. Sprva je bila čista, še leta 1988 je bilo tako in o tem hranim dokaze. Nato se je leta 2000 vse spremenilo – zdaj so v vodi olja, nafta, bakterije in podobno.«
Da bi dokazal, kako se je vse spremenilo, se Anton Pretnar pomakne proti robu dvorišča. Na travniku sta dve odsluženi kadi, postavljeni tja zato, da bi iz njih krave pile vodo. A je ne pijejo, trdi sogovornik: »Vidiš, voda je modra. Natočil sem jo pred tedni in postala je modra.
« Da bi dokazal svoj prav, lastnoročno prevrne kad, da vsebina steče po bregu. Nato vzame v roke cev, jo položi v kad in ugotavlja, da se bo voda zdaj zdaj obarvala modro-zeleno. Zato čakamo. Medtem ko se v kadi dviguje gladina vode, Anton Pretnar ugotavlja: »Ni dobra, ni zdrava. Hočem pitno vodo, takšno, kakršno imajo v Evropi. V Evropi pravim, zato ker v Sloveniji nič ni tako, kot bi moralo biti.« Sekundo za tem misel podaljša vse do politike in vračanja ukradenih milijonov.
Vzorčenje ni pokazalo nič sumljivega
A vrnimo se k vodi, ki se je medtem obarvala tako, kot je videti na objavljenih fotografijah. O tej vodi Anton Pretnar hrani tudi dokumente. Med njimi je ugotovitev zdravstvenega inšpektorata, ki pravi, da sta bili lani in predlani na kmetiji opravljeni dve vzorčenji pitne vode. Obakrat so ugotovili skladnost pitne vode, inšpektorji so Antonu Pretnarju dopisali tudi, da »prijave in navedbe niso bile utemeljene«.
Toda upokojenec tem besedam ne verjame. Trdi svoje in omeni tudi, da so jima inšpektorji marca letos s kmetije odpeljali skoraj vso živino. Zakaj? »Zaradi vode. Rekli so sicer, da nisva dobro skrbela za živino, a to ni res. Živali imajo težave zaradi vode,« misel sogovornika spet zaplava k izviru vseh težav.
Ko to pripovedujeta, nas pot pripelje do krav, ki so se vse do našega prihoda mirno pasle. Zdaj živali planejo po kruhu, ki ga prednje iz velike plastične vreče strese Slavko. Zgovornejši Anton pa se pri kravah ne ustavi, ampak hodi še kakih sto metrov naprej. Ko pride do vznožja zatrniške strmine, po kateri se je pred več kot četrt stoletja veselo smučalo, pogled zapiči v tla. »To je močvirje. Tukaj se dobro vidijo oljni madeži, ki so za naju dokaz, da je voda onesnažena,« v svetleče se lužice s prstom pokažeta brata Pretnar, ki na vprašanje, zakaj bi kdo v njuno zajetje spustil »nafto in negativno vodo«, ne najdeta pravega odgovora.
