Čeprav sta si predstavi SineNataše Živković ter No. 1Lane Zdravković / Kitch, kjer prva vstopa v okolje surovega balkanskega patriarhata, druga pa v estetiko trasha, na videz nasprotujoči, sta odtis aktualnega časa. Aktualnost, ki jo vselej pogojuje geografsko-kulturni kontekst, se skozi primerjavo v obeh predstavah najprej zazdi kontradiktorna, saj ena ilustrira zatiranje ženskega spola, druga njegovo razuzdanost. A enačba na koncu poda soroden rezultat: ženska – gola ali oblečena – je in naj ostaja zgolj v funkciji.
Prehajanja med socialnimi vlogami
Nataša Živković v performansu Sine razpre uvid v enega najbolj paradoksalnih primerov prehajanja vloge spola iz biološkega principa v družbeni status. Njeno raziskavo o zapriseženih devicah, imenovanih virdžine (v Črni gori, Albaniji, na Kosovu in v Metohiji), na prvem mestu zanima osupljiva represija patriarhalne diktature na omenjenih območjih (nagovarjanje deklet z nazivom »sine« je le eden od simptomov); tam se najbolje godi tistim ženskam, ki se v popolnosti odrečejo svojim biološkim nastavkom in preidejo v socialno vlogo moškega, vse dokler jih ta vloga pravzaprav ne preseže in postane realnost sama: virdžine usvojijo in posvojijo dikcijo, obnašanje in navade moških spremenijo se tudi po videzu zato v imenu »višjega cilja« postanejo spoštovane, malodane čaščene. V družbi, ki temelji izključno na imperativu heteronormativnosti in popolnem zavračanju kakršnih koli oblik kvira, se tako izriše paradoksalni vozel ideologije, ki ponotranji lastno patriarhalno logiko do te mere, da docela spregleda »navzkrižje interesov« in posledično izoblikuje absolutno, polnokrvno kvirovsko situacijo, ki jo sicer izven konteksta lastnih zakonov zaničuje in preganja.
Ta komentatorski nanos v predstavi nalagajo trije transvestiti (pomočnice), ki na eni strani v odnosu do glavne akterke reprezentirajo obratno sorazmerje na novo vzpostavljenega spola (moški v žensko), na drugi pa ustvarijo premik iz oddaljenega okolja v tukajšnje, naše, s čimer se celostna, globalna LGBTQ+ problematizacija lahko zares začne. V performans se v drugi polovici vse bolj enakovredno stekata deklarativni in telesni nivo; telo Nataše Živković postaja orodje, aparat, snov, ki se ne želi več opredeljevati v nobeno (spolno) smer, ampak komunicirati skozi svoj gibalni in vizualni »hermafroditski« potencial, kjer njena podoba in koreografski nastavki ves čas lovijo dvojno spolno podobo – a z namenom, da bi obe hkrati že izničila in skrojila bitje, ki se ne prilagaja zunanjim konvencijam, temveč želi uresničevati svojo, od tradicije in ideologij neodvisno politiko lastnega telesa.
Degradacija z dostojanstvom
Performans No. 1 Lane Zdravković / Kitch je za začetek zgovoren in dvorezen že v samem naslovu, ki ponuja izpeljavi »številka ena« ali »nihče«. In prav v oba ekstrema se performerka nenehno naseljuje, ker pa to počne skozi cinično angažirano gesto, torej znotraj estetike trasha, namerno vzpostavi precej neulovljiv in pomensko fluiden dogodek, v katerem se med občinstvom (ki obroblja njen zavarovan odrski prostor-ring) in izvajalko nenehno spodmika ter simbolno preigrava (hierarhično) razmerje vladajočih in podrejenih. Načrtno hiperseksualizirana pojavnost Lane Zdravković in glasbena spremljava trapovske narave (trivialno in ponavljajoče se besedilo ter osnovni ritmi basa z na videz slabo zvočno opremo) zaradi avtoričine ozaveščene distance vzpostavita jasno kritično noto do aktualnega razumevanja položaja žensk v pop industriji in seksizma v množičnih medijih, ki se vije prek kapitalizma s pritlehno moralo, kjer se ženska-objekt regenerira v neskončnost.Zasuk kritike pa se v performansu nahaja na točkah/momentih, kjer zmore povsem banalna misel povzeti realno stanje sveta, upor pa vznikne, ko izvajalka dobesedno poosebi njegov predmet. Zato je upornica in hkrati objekt te iste kritike, kar podčrta širše zastavljeno parafrazo in sporočilo: kritiziramo sistem, ki ga sami (so)omogočamo. In tokrat smo se zraven še zabavali.
