Tiskane izdaje
Večina slovenskih družin je globoko zajadrala v praznično vzdušje. Zlasti otroci zelo resno jemljejo veseli december. A ne Krajnčevi iz Majšperka. Miklavž je zgrešil njihovo hišo, Božičku in dedku Mrazu si ne drznejo pisati. Ker dobro vedo, da njihovi starši nimajo denarja. Niti za hrano.
Na robu naselja Lešje pri Majšperku stoji stara hiša, ki ponuja dom osemčlanski družini Krajnc. Francu, ki bo prihodnje leto praznoval abrahama, in njegovi šest let mlajši ženi življenjska usoda ni natrosila veliko dobrega, razen šestih otrok. Štiriindvajsetletni Sebastjan, leto mlajši Aleksander, 21-letni Kristjan, Julijan, ki ima 17 let, še zlasti pa najmlajša, sedemletna Amadeja in petletni Adrijan, ju zdaj, ko sta se znašla v hudi socialni stiski, držijo pokonci, zaradi njih se borita. Za golo preživetje.
Simona in Franc sta se vzela pred četrt stoletja in bila presrečna, ko jima je moževa babica zapisala staro hišo. Tako jima ni bilo treba reševati stanovanjskega vprašanja. Toda ni vse zlato, kar se sveti. »Odkar sva skupaj, vlagava v to hišo, a nikdar ni konca,« je potarnal Franc. »Vse je vlažno, zadušljivo, vsi kašljamo. Še poleti, vsaj ob večerih, kurimo, da bi osušili zidove, pa so vse zunanje stene črne. Kamor koli se ozrete, vidite plesen,« je pokazal po stenah.
Kranjčeva sta se pozanimala, kako bi se dalo odpraviti to težavo, pa so jima iz pristojnega podjetja v Ljubljani poslali predračun, ki je znašal nepredstavljivih pet tisočakov. »Takšnega zneska si nikakor ne moremo privoščiti. Tudi če bi dobila kredit, ne vem, kako bi ga odplačali,« je razmišljala Simona in dodala: »Še za hrano nimamo. Po pravici povem, da gredo samo zanjo vsi otroški dodatki. Kar zasluži mož, imamo komaj za položnice.« Iz poročila o finančnem stanju družine, ki smo ga dobili s ptujskega centra za socialno delo, je razvidno, da Franc za trdo delo v lesni industriji ne prejema niti minimalne plače. Razliko do nje mu izplačuje CSD.
Sinovi pomagajo
Za socialno pomoč pri njih je zaprosila tudi Simona. »V odločbo so zapisali, da nisem upravičena do nje, ker je Julijan med počitnicami delal. Si predstavljate? Vsako jutro se je s kolesom vozil 20 kilometrov daleč na Ptuj in zvečer nazaj. Hotel je privarčevati za računalnik, brez katerega ne bo mogel končati obveznosti ob koncu šolanja za strojnega inštalaterja. Nič ni imel od tega. Ves denar je dal meni, da smo imeli za hrano. Niti enega dneva počitnic ni imel, zdaj pa tole,« je pripovedovala v solzah, opaziti pa jih je bilo tudi v Julijanovih očeh, čeprav jih je v zadregi vztrajno skrival.
Njegovih treh starejših bratov med našim obiskom ni bilo doma. »Najstarejša dva imata delo. Aleksander se je že pred časom preselil k dekletu, Sebastjan si je uredil sobo v kleti naše hiše. Kolikor moreta, pomagata. Srce se mi trga, ko moram od otrok vzeti denar za preživetje! Kristjan se je celo vpisal na strojno fakulteto. Med počitnicami je imel prometno nesrečo. Vse okončine mu je polomilo. Eno leto je lahko pavziral, zdaj ne more več. Poškodbe nog so bile tako hude, da bo moral aprila na dve operaciji.« Simona je spet zajokala in po premoru nadaljevala: »Sebastjan je iz svojih skromnih prihrankov za nekaj stotakov kupil star avto. Meni ga je pripeljal, da se lahko vozim okrog zdravnikov in malega v vrtec.«
Diagnoza: maligni melanom
Čeprav so Krajnčevi vedno živeli zelo skromno, se je njihov socialni položaj zelo poslabšal leta 2011, ko je Simona hudo zbolela. »Na obrazu se mi je na hitro začelo spreminjati znamenje. Odkrili so maligni melanom. Do zdaj so mi že petkrat operirali obraz. Onkologi so mi odkrito povedali, da obstaja velika verjetnost za ponovitev bolezni, potem pa pride v poštev samo še presajanje kože. Odrezali so mi tudi del pljuč, saj so na njih odkrili rakave spremembe in posumili na metastazo. Ja, kar naprej sem bila okrog zdravnikov in po bolnicah. Na srečo letos še nisem imela posega,« je poudarila in trikrat potrkala po mizi.
Materi šestih otrok se kožni melanom prav gotovo ni razvil zato, ker bi ležala na plaži ali se hodila sončit v solarij. »V vseh 25 letih, odkar sva skupaj, niti enkrat nismo bili na dopustu. No, tisto leto, ko se je rodila Amadeja, smo šli z vlakom za en dan na morje, da so ga otroci vsaj videli,« je povedala, Franc pa je dodal, da jo je sonce gotovo scvrlo pri trdem delu okoli hiše, saj niti čez opoldne nikoli ni počivala v senci.
»Pri meni je vsak dan enak. Ponoči ne spim, ker tuhtam, kaj bi lahko storila, da bi imeli za hrano. Prašek uporabljam samo za pranje Amadejinih in Adrijanovih oblačil, ki jih imam kar na hodniku, saj bi smrdela po vlagi, če bi jih spravila v sobo. Vse drugo perem brez praška, ker ga preprosto ne morem ves čas kupovati. Vso zelenjavo pridelam doma, imam tudi nekaj kokoši, ampak letos nam je voda odnesla čisto vse, do zadnje solate,« je Simona pomignila proti gredicam. Njen mož je dodal: »Hudourniki z bližnjega hriba udarijo direktno v našo hišo. Letos smo imeli na dvorišču toliko vode, da so kure plavale, pa tudi iz kleti smo jo morali črpati. Kot da ne bi imeli že tako dovolj vlage!«
Za praznike si želijo piščanca in mlince
Franc je spet pokazal na plesnive stene in povedal: »Ker je žena hudo bolna pa tudi Adrijan je ves čas na pumpicah in skoraj vsak mesec na antibiotikih, sva strop v spalnici oblekla v stiropor in za posteljo nabila oblogo. Vsako pomlad vse prebarvamo, a je že jeseni spet vse črno.« Opazila sem, da je v sobi zelo skromna svetloba, in pripomnila, da najbrž varčujejo pri elektriki, pa je Franc pojasnil: »Ne, ne, saj bi imeli še eno luč, pa nimamo niti za žarnico ...« Zdaj so se tudi možaku orosile oči.
V zadregi sem vprašala, kakšni bodo pri njih bližajoči se prazniki. »Taki kot vsak navaden dan. No, smrekico bomo pa le postavili, kajne,« se je Simona obrnila proti najmlajšima, ki se jima je kar zaiskrilo v očeh, in nadaljevala: »Amadeja je zadnjič rekla, kako lepo bi bilo, če bi lahko za praznike jedli piščanca in mlince ... Zdaj jim lahko kuham le juhe. Ne pomnim, kdaj smo nazadnje videli meso.«
Ali sta kaj pisala Božičku ali dedku Mrazu, sem vprašala otroka, pa sta me samo začudeno gledala. Vztrajala sem, ali imata kakšne želje. Nobenega glasu. »Adrijan si nadvse želi gasilski avto. Tak, čisto majčken bi bil dovolj,« je v imenu najmlajšega povedala Simona. Kaj pa Amadeja? Ojunačil se je Adrijan in izstrelil: »Tablico!« Mama je takoj pojasnila: »Učiteljica v varstvu ji jo včasih posodi in to se ji zdi zelo imenitno. Za kaj pa bi imela tablico, Amadeja?« jo je vprašala namesto mene, hči pa ji je odgovorila: »Zato, da bi z njo računala.« To je bilo vse, kar smo slišali od nje. Opazila sem, da je v roki pod mizo ves čas držala dve kuverti in nerodno mencala. Občasno je z njima dreznila v mamo, ta pa ji je rekla: »Čakaj Amadeja, boš dala na koncu.«
In je dala. Eno fotografu, eno meni. Presenečeno sem pogledala v svojo in iz nje izvlekla čudovito čestitko. »To smo sami izdelali,« je ponosno povedala mama. V njej je bilo z lično pisavo napisano: »Naj zvezda Božična svetlo zasije in NOVO LETO 2015 naj prinese zdravja, veselja in sreče. Iz srca želi družina Krajnc iz Majšperka.« No, potem sem bila pa jaz v solzah. Od ganjenosti.
