Tiskane izdaje
Kako naj pospremim atletinjo v večnost, razložim njene uspehe, odnos do športa, ko pa ta preteklik boli. Ponavadi namreč trenerji »prehitevamo« atlete pri teh odhodih. Ne vem, kaj se je zgodilo, kje so se porušile vse stabilne lastnosti njenega telesa, da jo je težka bolezen dokončno zrušila.
Marjana je kot 12-letna deklica na šolskih tekmovanjih skakala v višino in so jo povabili na redne treninge, na katerih pa je želela teči. Ob tem smo vadili hojo in vaje na ovirah. Tako je kot mladinka tek čez ovire vzela za svojo disciplino in že njen prvi rezultat v konkurenci mlajših mladink je kot rekord veljaven še danes – na 300 m z ovirami 41,95. Tako kot sta še veljavna tudi rekorda na 300 (37,90) in 400 m (53,74).
Še vedno imam pred očmi tisto, za njo značilno predtekmovalno stresanje nog z rokami v bokih, izraz na licih in tekmovalno razpoloženje, ki kažeta samozavest, željo po nastopu in potrditvi, da gre do konca in dokaže, da je to, kar je, da doseže kar si želi in hoče. Vedno je od sebe in drugih zahtevala najboljši možni rezultat. V Varaždinu je na mladinskem EP leta 1988 štafeta 4x400 m v kvalifikacijah premagala takrat domala nepremagljivo reprezentanco Vzhodne Nemčije. Na istem tekmovanju je v teku na 400 m s petim časom vseh nastopajočih v polfinalu osvojila 9. mesto. Takrat so v finale vstopale prve štiri iz vsake skupine, brez dodatnih po času. Po sedanjih pravilih bi tekla v finalu. Na mladinskem balkanskem prvenstvu v Ljubljani je leta 1990 pred domačim občinstvom osvojila prvo mesto in prvič odtekla zahtevno disciplino v ustreznem ritmu. V istem letu je svoje uspehe kronala na svetovnem mladinskem prvenstvu v Plovdivu. Z dobro izvedbo, tekočimi prehodi ovir in nadzorovano silovitostjo si je s časom 56,74 pritekla srebrno kolajno.
S povprečno telesno pripravo bi se pred nastopi kot članica raje izognila pričakovanjem, ki jih v tekmovalnem atletskem sistemu opredeljuje koledar. A se je zaradi pripadnosti atletiki in klubskih prijateljstev vseeno samozavestno postavila na stezo, čeprav je vedela, da ni sposobna svojega želenega teka.
Atletiki je ostala zvesta tudi potem, ko je postala mati. Želela je spoznati pedagoški in metodični pristop učenja mladih atletov. Usposobila se je za vaditeljico atletike in svoje izkušnje prenašala na mlade upe v Radovljici. Spoznala pa je, da potrebuje več in več časa, da bi jim lahko podala vse, kar je želela. Z vsem sočustvovanjem in razumevanjem je prisluhnila težavam drugih, s svojimi nas ni obremenjevala. V času atletske aktivnosti je največkrat poslušala pesem Sinead O'Conor »Nothing compares to you«, ki izraža njene notranjo energijo in samostojnost. V njej je bila močna želja po enakopravnosti, vselej pa je hotela potrjevati in dokazati svoje kvalitete.
Morda bo v onostranstvu pesem poslušala, morda bo lahko ponovno stopila na stezo in odtekla svoj še vedno svetovni ritem ženskega teka na 400m z ovirami, od prve do osme ovire na petnajst, preostale pa na šestnajst korakov.
Marjanino telo je v našem svetu omagalo, spomin nanjo kot osebo in športnico pa nam bo za večno ostal.
Slavko Črne
