Tiskane izdaje
Trije zaljubljenci v poezijo, Boštjan Soklič (kitara, vokal), Mateja Blaznik (kitara, vokal) in Aleš Hadalin (flavta, orglice, vokal), so ugotovili, da ni preveč smiselno pisati besedil, če je napisanih že toliko lepih pesmi, ki kar kličejo po uglasbitvi.
Zasedba Tantadruj je nastala decembra 1986, ko so imeli prvo vajo v ljubljanskem Študentskem naselju, blok 1, soba 336, kjer je stanoval Boštjan Soklič. Bili so zaljubljeni v akustično glasbo, poezijo in klubsko dogajanje v Študentskem naselju. Hadalin pravi, da so bili zaljubljeni v vse, kar je dišalo po druženju. Dekadentnem in boemskem, doda Soklič, saj je prejšnji sistem to še dopuščal.
Poimenovali so se po enem od norčkov iz istoimenske povesti Cirila Kosmača, vendar ne takoj. Soklič pravi, da so kar dolgo premišljevali o imenu zasedbe.
»Mislim, da smo imeli dva nastopa pod imenom Preblisk, po eni od mojih pesmi. Vendar se nam to ime ni zdelo primerno. Ker smo posegali predvsem po slovenski poeziji, smo na literarni sceni iskali primerno ime. Na eni vaji sem izstrelil Tantadruj in to je bilo sprejeto, ker smo tudi bili dosti lucidni, tako da je to sovpadalo.« Aleš Hadalin doda, da se je samo njemu zdelo ime Preblisk zelo dobro. Pred tremi leti je ta pesem skorajda prišla na ploščo.
Tantadruj je zasedba, ki subtilno uglasblja slovenske in tuje pesnike. Za to so se odločili zaradi ljubezni do poezije, pravi Mateja Blaznik. Soklič pa nadaljuje: »Že pred leti so nas spraševali, zakaj uglasbljamo slovensko poezijo. Aleš Hadalin je povedal, da nima smisla pisati polkakovostna ali nekakovostna besedila, če je že napisanih toliko dobrih pesmi, ki še niso zaživele v glasbi. Samo sežeš po knjižici, ki jo imaš na polici, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, malo pobrskaš in takoj najdeš kakšno super pesmico, ki jo lahko uglasbiš.«
»Poezija je zelo melodična in kar kliče po uglasbitvi,« je dodala Mateja Blaznik. Vedno pa je bistveno vzdušje, ki ga ima pesem. Soklič pravi: »Jaz skušam vzdušje, ki ga občutim ob branju poezije, preliti v glasbo.«
Zanimivo je, da so prvenec izdali za beograjsko glasbeno založbo PGP RTB, saj med slovenskimi založbami ni bilo zanimanja za izdajo vinilnega albuma z uglasbljenimi pesmimi slovenskih in tujih pesnikov.
Hadalin pojasni, kako se je to zgodilo: »Naš takratni, recimo mu menedžer, agent ali kakorkoli, Sandi Jakopič, je proti koncu leta 1989 odnesel naše posnetke v poslovalnico PGP RTB, ki jo je ta beograjska založba imela v Ljubljani v pasaži nasproti Kinoteke. Od tega, da so se seznanili s posnetki in da smo imeli ploščo v rokah, je minilo manj kot pol leta. Plošča skupine Tantadruj in še dva albuma drugih slovenskih skupin so bili zadnji paket glasbe, ki je prišla iz te beograjske založbe v Ljubljano.«
»Če v tej ljubljanski poslovalnici ne bi bilo pokojnega Borisa Kovačiča, gotovo ne bi bilo nič iz tega. On je poslušal posnetke in bil navdušen. Sicer smo posnetke že ponudili takratni založbi ZKP RTV Ljubljana, vendar je niso zanimali,« pravi Soklič. Zanimiv je tudi čas nastanka zasedbe Tantadruj, saj je nastala po valu akustične glasbe, ki je bila pri nas popularna kakšnih deset let prej, in pred naslednjim valom. Bili so neki vmesni dogodek.
Pojavljali so se in izginjali
Vsa ta leta so bili zasedba, ki se je pojavljala in izginjala. Aleš Hadalin je nehal sodelovali z njo leta 1991. Leta 1997 se je skupini ponudila dobra priložnost, da izda cede. Ker so imeli že posnet material za drugo ploščo, ki pa ni izšla, so ti posnetki nato izšli na cedeju Strunam konec leta 1997. Takrat se je skupina spet zbrala in bila dejavna kakšni dve leti, potem je spet usahnila. Vendar so člani vsa ta leta bili ustvarjalni, saj so nastajale nove pesmi, pa tudi vsak je imel svoje glasbene projekte.
Soklič, Mateja Blaznik in Hadalin so bili stalnica skupine Tantadruj, sicer pa se je zasedba skozi leta nekoliko spreminjala. Z njimi je sodelovala še Simona Kropec, ki sodeluje tudi z Danijem Bedračem, potem je bila tu še Malala Rakotorahalahy, s katero so naredili kar nekaj zanimivih posnetkov na cedeju, posvečenem Francetu Prešernu. Sodelovala je še Mateja Gorjup, s katero žal niso nič posneli. V prvotni postavi je bil tudi čelist Dino Gojo, kasneje pa Erian Karlovič, ki je igral tudi v eni od inkarnacij celjske zasedbe Kladivo, konj in voda.
Vsa ta leta so ostajali zvesti akustičnim glasbilom in vokalom. Kot bi šlo za neki upor zoper prezasičenost z brezdušno računalniško vodeno in narejeno glasbo. Hadalin pravi, da če postavljamo razmerje med akustično in elektronsko glasbo, obstaja na tržišču enako razmerje za vsak proizvod, ki si ga zamisliš. »Akustična glasba je tako le neki precej drugačen specializiran proizvod. In ker je tako specializiran, ima tudi manj potrošnikov.«
Soklič dodaja, da če je glasba v redu, žanri niti niso pomembni. Je pa res, da se glasba v nekaterih primerih vse bolj proizvaja tovarniško, človeški dejavnik pa ima nanjo vse manj vpliva. »Naj povem z Murnovimi besedami: 'Glas vpijočega v puščavi, trs samotni, to sem jaz'. Še vedno vztrajamo pri svojem in nas prav nič ne briga za trende.«
