Dave Mustaine: »Ko smo na odru, je vse samo zabava«

Na desetine milijonov prodanih plošč, štirinajst albumov in nov v nastajanju ter enajst nominacij za prestižno glasbeno nagrado grammy je dozdajšnja zapuščina skupine Megadeth.­ Srce in glas kalifornijskih thrash­metalcev je Dave Mustaine, nedvomno izjemni glasbenik, ki ima za seboj že tri desetletja glasbenega vzpona. Pa tudi osebnih padcev, ki so mu ogrozili kariero in tudi življenje.

Mustaine je eno prvih imen heavymetalske industrije, Megadeth pa »častni član« tako imenovane četverice velikih thrashmetalcev, poleg sonarodnjakov Anthrax, Slayer in Metallice, katere soustanovni član je bil prav pevec in kitarist z znamenitimi zlatimi kodri. Dave Mustaine je za Delo spregovoril ekskluzivno pred nastopom na festivalu Metaldays v Tolminu.

Ena vam najbolj priljubljenih knjig je Dantejev Pekel. Ali veste, da ne sediva niti kilometer stran od tukajšnje Dantejeve jame, kjer da je italijanski pesnik dobil navdih za stvaritev Božanske komedije?

Kaj? Se šalite?

No, gre za legendo seveda, toda Dante naj bi se res mudil v teh krajih v 14. stoletju in v Tolminu spisal nekaj spevov Pekla.

Tega pa nisem vedel. Hvala za ­informacijo.

Je Dante navdih tudi za vaše delo?

Da in ne. Z branjem se izobražuješ. Težava veliko tekstopiscev je, da nimajo dovolj inteligentnih besedil, ker preprosto ne berejo. Njihovo besedišče ni bogato. Da, Dantejev Pekel je vplival name, toda enako kot katerakoli druga knjiga, ki mi je obogatila besedišče. Stephen King mi je sicer zelo všeč kot pisatelj, tudi Clive Cussler ali Dean Koontz. To so avtorji, ki so na začetku poti Megadeth zares vplivali na naše pesmi.

Imate se za vzgojitelja, učitelja. Kaj se lahko naučimo od vas?

Naj vas popravim, rekel sem, da bi bil učitelj, če ne bi bil glasbenik, ker sem toliko ljudi naučil igrati kitaro. Za kaj več nisem usposobljen. Nekaj časa sem sicer treniral borilne veščine. Imam pa veliko življenjskih izkušenj, ki bi jih nekoč rad delil v spominih. Vsaj tiste najboljše in tiste, ki se jih sploh spomnim. Moja dolžnost je tudi, da delim napake, ki sem jih naredil, zato da jih drugi ne bi ponavljali. Kot govori rek – pameten človek se uči iz lastnih napak, moder človek se uči iz napak drugih.

Pogovarjava se dve uri pred začetkom vaše nove turneje, ki vas bo od Tolmina popeljala prek celotne Evrope, Rusije in Turčije do Japonske. Kaj pričakujete?

Kot veste, ves svet prekleto nori. Poglejte, kaj se dogaja pri nas, v Ukrajini, Palestini, Siriji, Libiji, Nigeriji, Severni Koreji, na Kitajskem ... Pričakujem torej, da se bom vrnil domov v enem kosu.

Leta 1986 ste napisali Prodaja se mir, toda kdo ga kupuje. Pesem z istoimenskega albuma je še danes aktualna, kajne?

Na žalost se moram strinjati. Nič se ni spremenilo. Del človeštva je, da nekdo vedno hoče nadvladati drugega. Vedno bo tako.

Začenjate z Metaldays. Ste pred prihodom sem že slišali za ta festival?

Ne. Se pa spomnim, da smo pred mnogimi leti igrali pri vas. To je bilo nekaj posebnega, ker je vaša država takrat šla ravno skozi spremembe po razpadu Jugoslavije. Vsi so bili zelo veseli, sam pa sem po naravi vesel človek, ki je rad med veselimi ljudmi. Ko sem videl to radostno občinstvo, je naredilo velik vtis name. Zato se res veselim današnjega nastopa. Pa tudi zato, ker je to čarobni kraj sredi hribov. Kar vidim, kako bi lahko tukaj posneli kakšen film s Stallonom ali Schwarzeneggerjem in vsem vojnim sranjem.

Pa saj to niti ni tako daleč od resnice. Ti kraji so bili pred sto leti klavnica prve svetovne vojne, v kateri je umrlo približno tristo tisoč ljudi.

Pa kaj bom še izvedel? Žalostno. Dovzeten sem za izgubo vsakega človeškega življenja in imam svoj pogled na to, kako bi ljudje morali shajati drug z drugim. Vem pa, da se ne da poenostavljati zapletenih problemov in ljudem preprosto reči, naj se imajo radi, pa bo vse v redu. Zato je dobra stvar metala to, da se vsi tako dobro razumemo. To se vidi povsod, na kateremkoli festivalu. Gre za bratstvo.

Če se vrneva na Metaldays – festival je razprodan pri številki dvanajst tisoč, naslednji teden pa boste igrali na enem največjih metalskih festivalov v Wacknu, kjer se bo zbralo vsaj osemdeset tisoč ljudi. Kaj vam je bolj všeč?

Glejte, pravkar smo igrali pred dvesto tisoč ljudmi v Quebecu, tako da s te perspektive tudi Wacken ni velik. Toda ne igram za velikost občinstva, temveč za vsakega posameznika posebej. Z nastopom moram zadovoljiti vsakega ­posameznika.

Megadeth je tretja skupina od velike thrashmetalske četverice [The Big 4], ki bo igrala tukaj. Vam je sploh všeč takšno predalčkanje?

The Big 4 je prestižen klub, ki bi lahko imel tukaj svoj šov. Skupine imamo resda različne stile, toda gre bolj za to, da smo v časovnem obdobju poznih osemdesetih let spremenili svet. In na to sem ­ponosen.

Kaj vas čaka naslednje leto?

Malo se bomo umaknili, ne zato, ker bi to hotel, ampak ker bomo posneli novo ploščo. Če bi bilo po moje, bi ostali na turnejah. Rad igram. Za to sem bil rojen in za to živim.

Boste še dolgo vztrajali?

Fizično ne vem, kako dolgo bom še zdržal, ker imam težave zaradi artritisa. To je nedvomno povezano z zlorabo drog v odraščanju in nenehnimi potovanji. Igranje je nekaj, kako skrbiš zase pa povsem nekaj drugega. Z vsem, kar sem si storil do zdaj, sem morebiti pospešil proces bolezni. Toda počutim se odlično in imam veliko volje do igranja.

Ali vem, da bo prišel konec? Da. V preteklosti sem hotel končati, ker preprosto nisem bil srečen. Bilo je težko zaradi vsega v mojem zasebnem življenju in zasebnih življenjih drugih članov skupine. Toda zdaj igramo bolje kot kdaj prej in tudi razumemo se dobro. To boste takoj opazili, ko bomo na odru. Za nekatere skupine našega kova so nastopi zgolj še resen posel. Za nas je posel vse ostalo, ko nismo na odru, ko pa smo na njem, je to zgolj in samo zabava.