Torek, 27. 6. 2017, 16.19
6 let, 6 mesecev
"Vsak oz. vsaka ima potencial za dobrega spogledljivca ali spogledljivko"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,55
2
Na vprašanje, ali se moramo spogledovanja res učiti, antropologinja Jean Smith odgovarja pritrdilno. Ustanoviteljica flirtologije, tehnike vzpostavljanja stikov z ljudmi, posreduje tudi na vodenih turah po različnih mestnih prizoriščih.
Jean Smith je kulturna in socialna antropologinja, ki jo je od nekdaj zanimalo človeško vedenje. Ko se je leta 1999 preselila v London, kjer živi in dela še danes, je spoznala, da "Britanci potrebujejo nekaj pomoči pri komunikaciji z neznanci". Ob tem ugotovila, da je to po svetu razširjena težava. "Vsi iščemo povezave z ljudmi, vendar ne vemo, kako jih vzpostaviti." Zato se je podala v spogledologijo (flirtology), svoje znanje pa ljudem ponuja za romantične, družabne in profesionalne stike.
V Londonu, New Yorku, Parizu in Stockholmu je pred leti naredila raziskavo o načinih spogledovanja in navadah, ki spremljajo zmenke v različnih družbeno-kulturnih okoljih. Iz tega je nastala knjiga z naslovom The Flirt Interpreter (2012). Za spogledovanje v zahodnem kontekstu je v primerjalni raziskavi ugotovila, da ga je mogoče povzeti v šestih standardnih znakih. Akronim za model, po katerem tehnike spogledovanja tudi razširja med ljudmi, je H.O.T.A.P. E. Z njim povzema naslednje: pomen humorja, ki si ga delite z drugim, odprto govorico telesa, dotik, ki ima tako kot humor pozitivni fiziološki odgovor, pozornost, (prostorsko) bližino in najpomembneje, kot poudarja, stik z očmi.
Antropologinja ljudi uči, kako postati boljši spogledljivci na individualnih in skupinskih urah. Na turah spogledovanja (Flirting Tours), umeščenih v različna socialna okolja, kot so ulica, supermarket in galerija, ljudem prek prakse posreduje znanje s tega področja. Večina teh delavnic poteka v Londonu, včasih pa tudi v Melbournu, Chicagu, Edinburgu in Manchestru.
Sporočilo flirtologinje je, da je spogledovanje zabavno in preprosto ter da v njem ni prostora za iskanje potrditev pri drugem, ali smo dovolj privlačni, dovolj dobri ... Za to je priložnost drugje, v času, ko se posvečamo samorefleksiji.
Kako je nastala ideja za ture spogledovanja po Londonu?
Ko sem se preselila, sem opazila, da tu neznani ljudje ne govorijo med sabo. Želijo si, a so preveč zadržani in sramežljivi, zato sem začela organizirati seminarje spogledovanja. Ti so sprva potekali za štirimi stenami. Za tem sem dobila idejo, da bi stopili ven, v različne resnične situacije. Ko sem bila s prijateljico na kosilu na Borough Marketu, mi je svetovala, naj udeležence pripeljem kar tja. "Tu je toliko simpatičnih moških," je dejala. Tako je nastala ideja za ture spogledovanja.
Ali za te izbirate različne kraje?
Izhodiščna zamisel je bila, da ljudi pripeljem v vsakdanje situacije. Izbiram dobro obiskane prostore. Na primer galerijo, prodajalno z živili, ulico v določeni soseski, Covent Garden in druge. A ne glede na to, kjer se znajdemo, je sporočilo enako: ne hodi okrog s plašnicami na očeh ob gledanju na svoj telefon in zaprt v svoj svet, temveč izkoristi prednosti posameznega kraja, začni navezovati stike z ljudmi okoli sebe, postavljaj jim vprašanja …
Sliši se dokaj preprosto, vendar verjetno ni vedno tako in tudi ne za vsakogar enako.
Težko je, če se potopimo v misli, ki nas od tega odvračajo. Ljudje mi po koncu ture ali predavanj rečejo, kako preprosto vse to naredim. A ko ti uspe odriniti misli, ki te pri tem zavirajo, je vse precej preprosto.
Je na vaših delavnicah in individualnih urah več žensk ali moških?
To je zelo zanimivo, saj sem imela v zadnjem letu veliko več moških strank kot kadarkoli do zdaj. Na večini individualnih ur imam moške, medtem ko je na turah približno polovica žensk in polovica moških.
Menim, da vsaj v Londonu zdaj moški že lahko rečejo, da pri tem potrebujejo pomoč. Ženske se o razmerjih pogovarjamo s prijateljicami, udeležujemo se različnih delavnic, tečajev … A moški naj bi vse vedeli in ne imeli prijateljev, s katerimi bi lahko iskreno in odprto govorili o teh temah. To je resnično žalostno, zato sem vesela, da se to spreminja in da prihajajo k meni po znanje. Imam dva mlajša brata, zato mi je treniranje fantov blizu.
"Spogledovanje je prijetna izmenjava za oba vpletena. Skupen humor je pri tem pomemben."
Koliko so stare vaše stranke?
Pri obeh spolih gre za podobno starostno skupino od zgodnjih 30. do sredine 50. let.
Kaj je v vašem primeru uspešen in končan proces? Sta to vezana posameznik in posameznica, ki sta se obrnila na vas?
To je odvisno od njih. Njihov vstop v zvezo zame ne pomeni opravljene naloge in s tem zaključenega primera. Ne vem, kako naj to povem, da ne bo zvenelo zlajnano, ampak gre za spoznavanje in učenje o sebi. Ljudje vedo, kako delovati samozavestno in narediti dober prvi vtis, vendar to ni tisto, kar si resnično želijo. Radi bi bili sposobni svetu pokazati, kdo so v resnici.
Se na vas obrne veliko ljudi z intenzivnim delovnim ritmom, ki nimajo veliko časa in prostora za svoj čustveni, zasebni, intimni del življenja?
Pogosto so ljudje prepričani, da bo njihovo nezadovoljstvo z življenjem, v katerem samo delajo, spremenil prihod partnerja. Menijo, da bo to rešitev. Če bi ljudje za začetek naredili določene spremembe pri sebi, ne bi čutili potrebe na način, da mora v njihovo življenje vstopiti partner in da bo s tem vse na pravem mestu. Takšna pričakovanja seveda ne držijo.
Naredili ste primerjalno raziskavo o spogledovanju v Londonu, Parizu, Stockholmu in New Yorku. Kaj bi pri tem izpostavili?
Ugotovila sem dve glavni razliki, ki govorita o kulturnih razlikah v spogledovanju. Ena je povezana s tem, ali neko okolje spodbuja neposrednost ali ne. V New Yorku in v ZDA nasploh je vse zelo neposredno, v ozadju pa je ideja, da ne smemo izgubljati časa. V Londonu in tudi v Parizu je nasprotno. Ne rečeš dobesedno, poveš naokoli.
Pri vzorcih spogledovanja pomembno vlogo odigrajo tudi družbena razmerja med spoloma.
Druga pomembna razlika je povezana z vlogami med spoloma in prispeva k velikim razlikam v spogledovanju v različnih kulturnih kontekstih. Na podlagi tega so na primer v Parizu tako moškim kot ženskam pripisana določena pravila vedenja v zapeljevanju, medtem ko je v Stockholmu zaradi večje enakopravnosti med spoloma to veliko bolj pretočno.
Kako različne digitalne platforme, namenjene komunikaciji in zmenkom, vplivajo na to področje?
V teoriji se je ideja zdela dobra, saj imajo ljudje radi udobje. Včasih se jim tudi ne da nikamor odpraviti, prav tako pa nihče noče biti zavrnjen. Spletne platforme za spoznavanje na prvi pogled odlično odgovarjajo na vse to. Posameznik se lahko na svojem kavču, ne da bi sploh stopil med ljudi, zabava, ob čemer pa ni bojazni, da bi bil resnično zavrnjen. Pa vendar to ljudem ne daje tistega, kar si resnično želijo.
Pišete novo knjigo z naslovom Spogledologija, ki bo šla v smeri vprašanj, kako najti ljubezen v sodobnem svetu. Kaj je vaš odgovor?
Pod črto bo sporočil, da se je treba odpovedati elektroniki in začeti vzpostavljati drobne stike. Najpogostejše vprašanje, ki ga slišim, je: Zakaj se lahko spogledujem z nekom, ki me ne zanima, s tistim, ki me, pa ne? Ljudje namreč čakajo na trenutek, ko bodo srečali nekoga, ki jih bo resnično privlačil, in se zavzeto podali v spogledovanje. Namesto tega je bolje, da to počnete v majhnih odmerkih med svojim vsakdanom in na ta način vzpostavljate različne stike z ljudmi, pa naj gre samo za pet sekund, pet minut … Ko boste srečali osebo, ki vas bo privlačila, tako ne boste začeli z ničle.
Torej je pomembna vaja, da ne zamudimo "velike" priložnosti?
Vsekakor, vendar spogledovanje ne zadeva le ene osebe, vedno gre za interakcijo med dvema. Ljudje to narobe razumejo, saj pri drugem iščejo vire za svoje ugodno počutje. Spogledovanje uporabljajo za ugotavljanje tega, ali drugega privlačijo ali ne, za potrditev. Zavrnitev zato boli in zato je spogledovanje za marsikoga strašljivo. Pomembno je, da te stvari s sabo urediš zunaj polja spogledovanja. Prizadevati si moraš za svoj razvoj in samozavest oz. za to, kar pač potrebuješ. V areni spogledovanja gre za to, da se drugi ob tebi počuti dobro, kar se ti nato povrne.
"Ljudje čakajo na trenutek, ko bodo srečali nekoga, ki jih bo resnično privlačil, in se zavzeto podali v spogledovanje. Namesto tega je bolje, da to počnete v majhnih odmerkih med svojim vsakdanom in na ta način vzpostavljate različne stike z ljudmi. Ko boste srečali osebo, ki vas privlači, tako ne boste začeli z ničle."
V tem pa gre za preplet več ravni, tako družbeno-kulturne kot psihološke.
Vsekakor. V svojem večdesetletnem delu sem se naučila, da spogledovanje ni glajenje po laseh in mežikanje, temveč to, kar je za tem. Ljudje prihajajo k meni, da bi jih naučila govoriti z ljudmi. A najprej se moramo posvetiti psihologiji, ki je v ozadju. Na primer vprašanjem, česa se bojite, kaj vas ustavlja … Pri tem gre vedno za dve ravni, prva je površinska, druga pa notranja, globlja, ki jo moramo najprej odkriti in prilagoditi.
Se vi ukvarjate z obema?
Da, kot antropologinja delam tudi praktično in ljudem posredujem metodologijo, ki jim pri tem lahko pomaga. Če se osredotočimo le na to raven, torej na tehniko, to ne bo prineslo rezultatov.
Katera antropološka metodologija je pri tem uporabna?
Še posebej rada imam opazovanje z udeležbo, kar pomeni, da v družbeno-kulturni situaciji sodeluješ, vendar ne tako, da si vanjo tako potopljen, da dogajanja ne moreš tudi dobro opazovati. Menim, da bi ljudje morali to uporabiti, ko so v stiku z nekom, saj se pogosto zgodi, da postanejo preveč osredotočeni sami nase. Potem pa si mislijo: joj, tega ne bi smel reči in podobno. Zakaj ne bi raje opazovali sebe in tistega, s katerim smo v stiku. Spremljamo lahko odzive na to, kar rečemo, ter vidimo, kako se drugi ob tem zasmeji in zardi. Spogledovanje, ko niste obremenjeni s tem, kako boste videti in ali boste rekli pravo stvar, je zabavno.
Pomembna je tudi velikost vzorca. Ljudje, ki so na tem področju precej čustveni, imajo morda pogosto občutek, da so poskusili že vse in bili že na številnih zmenkih. Če pa jih vprašate, na koliko zmenkih so bili, je odgovor, na primer, na treh. To ni dovolj, da bi oseba lahko rekla, da zanjo ne obstaja potencialni partner. Povečati mora vzorec. Tako tudi na takšni podlagi niso utemeljeni sklepi, da vsi počnejo to in to ter da vsi rečejo to in to.
"V New Yorku in ZDA nasploh je spogledovanje zelo neposredno, v ozadju pa je ideja, da ne smemo izgubljati časa."
Ali tudi na individualnih srečanjih s posameznikom stopate v socialne situacije?
Gre za preplet pogovorov, analize in prakse. Še posebej na prvih nekaj srečanjih se posvečamo brskanju po predstavah posameznika. Sama to imenujem miselni modeli, imamo pa jih o najrazličnejših stvareh. Na primer o tem, ali so ti ljudje prijetni, morda določeni strašljivi … Vse, kar vidimo oz. doživimo, filtriramo čez svoje mentalne modele, a na katerokoli situacijo lahko pogledamo na veliko različnih načinov. Naše predstave in to, kar verjamemo, seveda vpliva na naše vedenje, to pa na izid.
Pomembno je ozavestiti svoje mentalne modele, prek katerih živimo svoje življenje, kar ni težava sama po sebi, vendar ti modeli niso nujno realni. Med njihovim odkrivanjem se ljudje sprašujejo, od kod jim določene ideje, vzorci in kaj so druge možnosti.
Ameriški psihiater Stuart Brown, ki poudarja pomen igre tudi v dobi odraslosti oz. v vseh obdobjih življenja, to pojmuje zelo široko. Sam tudi spogledovanje prišteva v igro. Ali spogledovanje velikokrat jemljemo preresno?
Spogledovanje je predvsem zabava med dvema v določenem trenutku. Razlog, da ljudje tega ne dojemajo na ta način, je, kot sem že omenila, to, da to razumejo kot področje lastne potrditve s strani drugega. V smislu tega, ali smo dovolj dobri. Vendar spogledovanje ni priložnost, ko to počneš, ampak prijetna izmenjava za oba vpletena.
Predvidevam, da ste sami dobri v spogledovanju?
Odlična (smeh, op. a.). Če sem iskrena, bi, ko mi kdo reče, da je resnično dober v spogledovanju, najraje stekla kilometre stran. Nekdo, ki je v tem res dober, tega ne bi rekel.
Pa vsak potencial za dobrega spogledljivca oz. dobro spogledljivko?
Tako je. Ključno je, da je spogledovanje zabavno in da ne gre za preverjane lastne vrednosti.
Vzpostavili ste model šestih znakov spogledovanja H.O.T.A.P. E., ki v določenih točkah poudarja tudi pomen telesne govorice. Koliko ste se v svoji raziskavi v kontekstu zapeljevanja ukvarjali s kulturno pogojenimi telesnimi tehnikami?
Ne morem reči, da je govorica telesa pri spogledovanju univerzalna, a za zahodni svet velja veliko podobnosti. Ideja, ki jo posredujem v eni od svojih točk tega modela, je pomen odprtosti telesa, pa naj gre za katerokoli držo, ki to izraža v določenem kulturnem kontekstu.
To je pomembno, saj če se spogledujete, a je ob tem vaša telesna govorica zaprta, na primer imate čez prsni koš prekrižane roke, je jasno, da to ni najbolje.
"Ne morem reči, da je govorica telesa pri spogledovanju univerzalna, a za zahodni svet velja veliko podobnosti. Ideja, ki jo posredujem v eni od svojih točk tega modela, je pomen odprtosti telesa, pa naj gre za katerokoli držo, ki to izraža v določenem kulturnem kontekstu."
Katere so pogoste napake spogledovanja?
Ena od napak je to, da ostanemo le v svojih mislih. Recimo, da vidite nekoga, ki se vam nasmiha. Ker vam je precej privlačen, si želite pristopiti in ga ogovoriti, a že naslednji trenutek pomislite, da bi si, če bi to naredili, kdo mislil, da ste čudni. Vsi bi vas gledali, zato se ustavite. Ne zavedamo se, da so te misli napačne in da ustvarjajo veliko zgodb, ki jim verjamemo in nas zavirajo pred tem, da bi vzpostavljali različne stike. Ostanemo v teh mislih in nikoli ne izvemo, ali so resnične ali ne.
Zaradi tega imam tako rada svoje ture spogledovanja, saj je to, kar počnemo dve uri, prav preverjanje tega, kaj je v tem pogledu res in kaj ne.
A verjetno ni vedno lahko ubežati zgodbam in "kletkam", ki jih imamo v mislih?
Kar lahko naredimo, je, da ne sledimo zgodbi, ki se nam plete v mislih. Takoj, ko se pojavi, jo odmislimo. To zgodbo že poznamo, saj se v nas odvija leta, zato jo lahko takoj ustavimo.
Poleg tega imamo izkušnje, ki lahko to zgodbo ovržejo. Vem, da se mi ne bodo smejali, če bom pristopila oz. pristopil. Vemo, ker smo to že naredili in ker so ljudje ob tem večinoma prijazni.
Katera so nenapisana pravila spogledovanja v Londonu?
Gre za pravila, ki veljajo tudi za druga področja tu in ljudi držijo nazaj. Govorimo o vljudnosti in o tem, kaj ta pomeni za Britance. V ozadju tega je sicer precej lep namen, a v praksi to pomeni, da naj ljudje ne vdirajo v prostor drugega, da naj ga ne motijo in podobno. Ampak kako boš spoznal neznanca, če tega ne storiš?
Pariz ima druge posebnosti.
Tam so me udarile vloge med spoloma. Ženske so bile pasivne, moški vedno napadalci. Veliko je bilo posameznikov, ki so se bali tega slovesa. Ta jih je ustavljal pred tem, da bi z žensko sploh govorili, saj niso želeli biti eden od napadalcev.
Med ženskami je veljajo, da ne smejo vzpostaviti nobenega stika z očmi, saj te moški sicer priklene s pogledom.
"Spogledovanje ni glajenje po laseh in mežikanje, temveč to, kar je za tem."
Izbrali ste tudi Stockholmom.
Razlog, da sem želela v Stockholm, je, da je bil to čas, ko so Združeni narodi razvili indeks o neenakopravnosti med spoloma (leta 2010, op. a.), po katerem je za ženske na Švedskem veljala najmanjša stopnja neenakopravnosti. Zanimalo me je, kako je v prostoru, kjer so ženske skoraj enakopravne in kjer ne gre za pretežno versko družbo, videti spogledovanje.
Prvič sem lahko opazovala, kako neresnična in oblikovana je vsa ta naracija o biologiji in moških, ki se zato vedejo na določen način. V situaciji, kjer so ženske ekonomsko neodvisne, sprejemajo odločitve, ki v svetu spogledovanja sicer veljajo za moške. Enako velja tudi za seksualnost. Lahko se odločijo za seks za eno nočo, lahko gredo ven s prijateljico in moškim jasno sporočijo, da jih njihova družba ne zanima. Moški jim lahko kupi pijačo, a mu dajo vedeti, da si jo lahko privoščijo tudi same.
Pogosto lahko slišimo, da so moški vizualna bitja in da se morajo zato ženske vedno truditi, da so videti dobro. Vendar v tem primeru to ne drži. Moški na Švedskem so se pritoževali, da se morajo zdaj na podoben način truditi tudi sami. Pripovedovali so mi, da morajo skrbeti za svoj videz, telovaditi in da narašča število plastičnih operacij za moške. Ni več dovolj dobro, da so domov prinesejo nekaj denarja, kot je veljalo za generacijo njihovih očetov. Zdaj morajo početi vse.
Ste se v teh letih kaj naučili tudi od svojih strank?
Vsekakor. Vedno sem navdušena nad tem, kdo so udeleženci mojih delavnic in moje nove zasebne stranke, saj vem, da smo se srečali, ker je čas za to. Pozorna sem na to, kaj se moram naučiti od posamezne osebe. Mogoče moram biti boljša poslušalka, mogoče bolj odprta v razmišljanju, mogoče na nekaj nisem pomislila …
2