BEGUNJE NA GORENJSKEM – Na Golici, Slovenija, od kod lepote tvoje, Tam, kjer murke cveto, Večer na Robleku, V Hrašah mam pa tetko, Otoček sredi jezera, Prelepa Gorenjska in na stotine drugih melodij je v življenju ustvaril izjemen virtuoz na harmoniki Slavko Avsenik. Ker nikoli ni znal brati not in se je velikokrat celo pošalil, da tega znanja tako ali tako ne potrebuje, je vselej ustvarjal v tandemu z bratom Vilkom Ovsenikom, ki pa je končal glasbeni konservatorij in je poskrbel, da so melodije pristale na notnem črtovju in dobile ustrezen aranžma.
Skupaj sta tako sestavljala izjemen, pravzaprav edinstven glasbeni tim, ki so nam ga zavidali po vsem svetu. Nekateri so Slavka imenovali tudi čudežni deček iz Begunj, ki ga je že pri rosnih šestih letih harmonika tako pritegnila, da se ji nikoli več ni odrekel. Leta 1953 je z bratom Vilkom ustanovil Gorenjski kvartet, ki je bil v bistvu trio, leta 1955, ko so postali kvintet, so se preimenovali v Gorenjski kvintet, pozneje pa v Ansambel bratov Avsenik, ki velja za enega najuspešnejših doma in v svetu. Še posebno je bil popularen v Avstriji in Nemčiji ter drugih, zlasti nemško govorečih deželah Evrope. Zanimivo je, da Slavko, ki so se mu porajale melodije, kot bi bil neusahljivi studenec, kot je dejal Alfi Nipič, nikoli ni pisal tudi besedil. Teh sta zanje največ ustvarila Marjan Stare (med drugim tudi za Planico, ki je neuradna himna naše skakalnice) in Ivan Sivec, številne tudi Zvonko Čemažar, Vinko Šimek, Alfi Nipič, Tone Fornezi - Tof, Ferry Souvan, Elza Budau, pevka Joži Kališnik in drugi.
Največja tragedija v življenju
Čeprav je bil rojen v Begunjah in je imel to gorenjsko vasico neizmerno rad, je od leta 1952 z družino živel v Ljubljani. V zakonu z ženo Brigito se jima je rodilo pet otrok, a žal se je leta 1956 zgodila huda družinska tragedija, v kateri sta zaradi uhajanja ogljikovega monoksida iz pokvarjene peči ostala brez dveh hčera. Tako so ostali sinovi Slavko, ki je glasbenik in skladbe komponira tudi za najmlajše, Gregor, ki je odličen kitarist, a je pred leti prevzel vodenje gostilne Pri Jožovcu v Begunjah, ter Martin, ki je akademski slikar. Slavko Avsenik se je kot mlad fant preizkusil kot smučarski skakalec in na 80-metrski skakalnici v Planici dosegel osebni rekord z daljavo 74 metrov. A mnogi se strinjajo, da je bil glasbeni fenomen, zato je dobro, da se je zapisal glasbi. Njegova bogata zapuščina je danes mnogim na ogled v Begunjah, kjer stojita tako muzej kot Avsenikova galerija, uspešno pa deluje tudi Avsenikova glasbena šola, v kateri številni mladi harmonikarji, ki si želijo stopati po njegovi poti, nabirajo znanje in bodo ob drugih posnemovalcih skrbeli, da Avsenikove viže nikoli ne bodo utonile v pozabo.
Mnoge je novica o njegovi smrti zelo pretresla in je bila nepričakovana, saj je še novembra lani v domači gostilni, tudi pred kamerami, proslavil 85. rojstni dan. A ga je zahrbtna bolezen zadnje mesece povsem prikovala na posteljo in mu preprečila, da bi ustvarjal do zadnjega. A dokler je mogel, je melodije še skladal, le da za klavirjem. Številne še čakajo, da jih bo ljudem razdajal njegov vnuk Sašo, ki ima svoj ansambel in z njim nadaljuje Avsenikovo tradicijo.
Ivan Sivec, pisatelj, avtor knjige o bratih Avsenik:
»Pravijo, da je Slavko Avsenik odšel, kar ne drži, saj glasbeniki nikoli ne odidejo. Še posebno ne velikani, kakršen je bil Slavko, ki je bil z bratom Vilkom začetnik narodno-zabavne glasbe, soavtor skoraj tisoč melodij, eden najboljših svetovnih harmonikarjev ter izjemno čuteč, mehak in dobrosrčen človek. Ko bomo razlagali vnukom in pravnukom, kdaj smo živeli, bomo samo mi lahko rekli, da v Avsenikovem času. V glasbeni podobi nam je podaril na tisoče lepot Slovenije in sveta in je poleg športnikov najbolj razpoznavni znak naše dežele, s svojimi melodijami pa je duhovno obogatil milijone ljudi po svetu. Mnogi so ga poskušali posnemati, a ga nihče ni dosegel in še nihče presegel.«
Alfi Nipič, pevec v Avsenikovem tercetu od leta 1973:
»Poslovil se je še zadnji, peti član zlate selekcije. Pred njim so odšli že Mike Sos, Lev Ponikvar, Franc Košir in Albin Rudan. Skupaj smo bili vedno harmonična celota, Slavko pa do glasbe nikoli ni imel šlampastega odnosa, kar se je kazalo tudi na turnejah v tujini, ki so trajale dvakrat po štiri mesece na leto, ko nismo bili prosti niti en dan. Še celo več nastopov v enem dnevu smo imeli. Zaposleni pa nismo bili pri njem, temveč smo imeli sklenjene pogodbe z nemško družbo Telefunken, ki je imela odlično pravno službo, zato smo se morali vseh dogovorov stoodstotno držati. Sicer pa je bilo posnetega toliko materiala, da bodo številne melodije zvenele v različnih žanrih, tako z revijskimi orkestri kot filharmoniki, še naprej, saj imajo mnogi do Avsenikove glasbe danes spoštljiv odnos, čeprav ni bilo vedno tako. Njegovo glasbo je spoštoval tudi velikan evropskih big bandov James Last, ki se je prav tako poslovil pred kratkim.«
Vinko Šimek, dolgoletni moderator, humorist in avtor besedil:
»Pravijo, da je smrt del življenja, a je to težko sprejeti, če se poslovi nekdo, ki si ga imel tako rad in si ga spoštoval, z njim sodeloval, ga neizmerno cenil in preživel z njim veliko prijetnih trenutkov. Odšel je kralj narodno-zabavne glasbe in zame je to konec neke čudovite pravljice. Odšel je nekdo, ki so ga mnogi primerjali z Johanom Straussom, čeprav menim, da je bil Slavko vedno le edinstven Avsenik in ne drugi Strauss, kot so nekateri zmotno delali primerjave. Trenutki z njim so bili izjemni, saj so ga povsod pozdravljali s stoječimi ovacijami. Ustvarjal je prelepe viže, ki so jih poslušali tudi na Kitajskem, v Ameriki, celo šejki so poznali njegovo glasbo. Žal pa njegove veličine nekateri pri nas niso prepoznali in je imel tudi težave, saj na radiu nekaj časa niso želeli predvajati njegovih skladb. Srečeval pa se je tudi z zavistjo, čeprav je bil naš največji ambasador.«
Jožica Kališnik, pevka v Avsenikovem tercetu:
»Njegov ansambel in njegova glasba sta v meni pustila velik pečat, tako kot tisočim doma in po svetu. On je za prepoznavnost Slovenije v svetu naredil daleč največ. Še posebno v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je bila ta glasba doma nekoliko zapostavljena. Zadnja leta se je to sicer spremenilo in so mu na vsakem koraku izkazovali čast. Spomnim se tudi snemanja zgodovinskega projekta, ki ga je o Avsenikih lani snemala ekipa tržaške televizije RAI, in upam, da ga bomo kdaj videli tudi pri nas, saj se je zelo potrudil in tudi še zaigral, kot je znal le on. Stoodstotno.«
Igor Podpečan, zadnji in najmlajši član v Ansamblu bratov Avsenik:
»V ansambel sem prišel star komaj 22 let, še kot študent glasbe. Že kot otrok sem se najprej učil igrati harmoniko, in to ravno zaradi njegove glasbe, ki sem jo poslušal ob gramofonu. Pozneje sem se učil igranja pozavne in tudi baritona in prav zaradi slednjega pristal pri Avsenikih. Zlasti v tujini se je čutil njegov vpliv in njegovi nastopi so bili res veličastni. Četudi danes mnogi želijo, da bi bili v glasbi bolj inovativni in ne bi preveč posnemali Avsenika, ostajam nekoliko konservativen in menim, da je edino ta glasba, takšna, kot je, tista, ki je harmonična in ima vrhunske aranžmaje.«
Zdravko Geržina, dolgoletni menedžer:
»Lahko rečem, da takšnih koncertov, kot so bili Avsenikovi, ne pomnim. Še posebno mi je ostala v spominu prireditev po odprtju mariborske dvorane Tabor, kjer je igral Ansambel bratov Avsenik. Dva meseca so trajale priprave in dvorana je bila razprodana do zadnjega kotička. Slavko je bil perfekcionist in zlasti glede zvoka zelo zahteven. Ko sem opazoval tehnika, ki sta po dvorani razporejala zvočnike, se mi je to zdelo malo skromno, in Slavku sem se ponudil, da priskrbim dodatne zvočnike. Pa je odklonil in rekel: 'Gospod Zdravko, obiskovalci so prišli poslušat nas.' Ko pa se je začela vaja, se je s harmoniko sprehajal po tribunah in popravljal nastavitve zvoka. V dvorani se je takrat zbralo skoraj pet tisoč ljudi, več kot tisoč jih je ostalo pred vrati. In res, ljudje so celoten koncert poslušali z odprtimi usti in vsako skladbo nagradili z bučnim aplavzom, večino so morali tudi ponavljati.«
Zadnje slovo
Velikana narodno-zabavne glasbe bodo v torek, 7. julija, pokopali v Begunjah na Gorenjskem. Od Avsenika se bodo lahko žalujoči poslovili od 9. ure na domu v Begunjah, kjer bo mogoč tudi vpis v žalno knjigo. Ob 16. uri bo v begunjski cerkvi žalna maša, uro zatem bo še žalna slovesnost, sledil bo pogreb in bo odprt za širšo javnost.
